Pridobivanje novih znanj in tudi prijateljev

Mentorja, Simona in Roman, sta na kratko opisala dnevno dinamiko, ki se dogaja v prostorih MOCIS-a, Centra za izobraževanje odraslih. Udeleženci se od sedme do osme ure zjutraj zberejo v večji, tako imenovani dnevni sobi. Po jutranji kavi in klepetu sledi animacija, izvajanje delavnic, socialnih iger, sprožijo se razne debate, skupaj se dogovorijo, kako bo potekal dan, določijo se individualni in skupinski cilji glede na to, kaj želi vsak izmed njih doseči. Sledi krajši odmor, potem pa se lotijo dela.

»Vsi počnejo tisto, kar so si zadali. Eni se učijo, drugi ustvarjajo izdelke in krepijo ročne spretnosti, tretji urejajo vrtiček, pripravljajo malico …«.

Po skupnem obedu sledi nekaj prostih trenutkov, potem pa zopet sledijo pestre aktivnosti. »Ob koncu se ponovno zberemo, ocenimo dan, izpostavimo dobre in slabe stvari, ki smo jim bili priča, si izmenjamo mnenja. S tistim, ki želi, pa opravimo individualni razgovor. Sledi sprostitev, igranje družabnih iger, ukvarjanje s športom in podobno …,« pojasni Roman.
 

Izkustveno učenje

Vsak dan je raznolik, vsak udeleženec pa se lahko odloči, v kateri projekt bo vložil več svojega časa.

»Vsako leto izdamo časopis, mnogi v času udeležbe v PUM-O pridobijo vozniški izpit, saj se z zainteresiranimi posvetimo tudi učenju cestno-prometnih predpisov. Udeleženci so se zelo pridno lotili pisanja knjige z naslovom Zgodbe o prijateljstvu, ki jo je udeleženec Klemen uredil, nadarjen Matic pa jo je ilustriral,« ponosno pove Simona, ki se je v vsem tem času na mladostnike močno navezala.

»Vsi smo se, saj delimo izkušnje, življenjske zgodbe, skupaj rastemo in se učimo.

Odmeven projekt je bil med drugim tudi promocijski film: Pumo je vse, kar si želiš!

»Šlo je za izkustveno učenje skozi celoten proces. V skupino smo povabili mladega mojstra video produkcije, ki jih je učil in jim pomagal pri pisanju scenarija, snemanju kadrov, postavitvi luči, montaži …«. 

V vseh teh letih je program PUM-O postal v Slovenj Gradcu in okolici zelo prepoznaven. Aktivni so namreč na več področjih, sodelujejo z različnimi društvi, institucijami, zavodi …

»Izvajamo Be human projekt, v okviru katerega se vsako leto odpravimo na krvodajalsko akcijo, obiskujemo dom starostnikov, pomagamo zapuščenim živalim, zbiramo zamaške za otroke in se resnično trudimo biti čim bolj humanitarni,« razloži Roman in nadaljuje: 

»Vse je lažje, če smo povezani, del večje celote in če znamo drug drugemu prisluhniti.«

Pomemben zaupnik

Vsak izmed treh mentorjev ima svoj značaj, prav tako nista enaka niti dva udeleženca.

»Eden se bolje ujame z enim, drugi z  drugim. To niti ni slabo, pomembno je le, da imajo vključene osebe mentorja ali pa nekoga v skupini, ki mu lahko zaupajo svoje težave, se z njim pogovorijo in si tako olajšajo dušo.«

Kadar se pojavi hujša težava, predvsem zdravstvena, jih mentorji usmerijo k strokovnim delavcem ali se povežejo z zdravstvenim domom, Centrom za krepitev zdravja in s skupnimi močmi premagujejo tudi tovrstne ovire.

V PUM-O vstopijo mladostniki z različnimi cilji – pridobiti izobrazbo, končati maturo, opraviti vozniški izpit, si poiskati zaposlitev ali pa le najti prijatelje, zaveznike. Ko mentorja začneta naštevati pozitivne strani vključitve v program, ne pustita nikogar ravnodušnega.

»Odkrivajo talente, razvijajo ideje, prakticirajo prostovoljstvo, se povezujejo, se preizkušajo na neznanem terenu, postajajo aktivni, navadijo se reda in pravil, pridobijo znanje in motivacijo, a še bolj pomembno – pridobijo prijatelje, na katere se lahko zanesejo.« 

Po sledeh svoje vzornice

Adelina prihaja s Kosova in v Sloveniji živi že dvajset let. V PUM-O se je vpisala predlani: »Skupina je bila ‛the best‛.« Tako zelo smo se ujeli, da vam sploh ne znam opisati. Obdobje, ki sem ga preživela tukaj je bilo tako nepozabno, da mi gre zdajle kar na jok, ko se spomnim vseh lepih trenutkov,« prizna.

V šoli je imela težave z matematiko, a je ob pomoči in podpori mentorjev in ostalih udeležencev uspešno zaključila maturo. Med vključitvijo je kot prostovoljka začela delati tudi v slovenjgraškem vrtcu, kjer je pridobila ogromno izkušenj in se izkazala v tolikšni meri, da so jo nato v okviru javnih del za leto dni zaposlili. Zdaj ima službo v drugem vrtcu, v Dravogradu, kjer tudi živi. 

»Čeprav nisem več udeleženka programa PUM-O, se z veseljem vračam. Hvaležna sem, ker zdaj vem, kam se lahko vedno vrnem in na koga se lahko obrnem za pomoč. Ravno sedaj se tukaj učim in pripravljam na strokovni pedagoški izpit. Upam, da ga bom uspešno opravila in postala kot vzornica – moja vzgojiteljica Silva, ki sem jo kot majhna deklica nadvse občudovala. Želela sem biti kot ona, zato sem tudi jaz vzljubila delo z otroki.«   

Adelina je tudi prevedla knjigo Zgodbe o prijateljstvu v albanski jezik. V vrtcu jo pogosto bere albansko govorečim otrokom priseljencev.

»Res je, da se sama zelo trudim, ampak ob podpori mentorjev je vse lažje. Ne vem, kako bi teklo brez njih in od kod imajo toliko energije. Z nami se veselijo, nas spodbujajo in že na daleč se vidi, da jim resnično ni vseeno!«

Klemen ji ob tem le prikima in doda:

»Roman je kot naš starejši bratec, ves čas nas spodbuja. Simona je kot soseda, h kateri greš pogosto na pogovor in veš, da te bo razumela, medtem ko Damjana vedno vse takoj uredi in ima vse pod kontrolo.« 

Premagal sem strah 

Tudi Klemen je eden izmed dvaindvajsetih udeležencev, ki svoje vključitve v program ne obžaluje. Manjkala mu je družba, zato je želel pridobiti več socialnih veščin in se naučiti še drugih odgovornosti in opravil. Všeč mu je, ker se veliko pogovarjajo in sproti rešujejo morebitne težave in stiske, ki se kdaj pri kom pojavijo.

»Naučil sem se, da nikoli ni ultimativnega prav. Ni samo črno-belo in sprejemanje mnenj drugih je lekcija, ki je za življenje zelo pomembna.« 

Prvi dan je v skupino vstopil nekoliko sramežljivo in zadržano, nikogar ni želel spustiti blizu sebe in se mu odpreti, a se je v tem času, odkar obiskuje PUM-O, močno spremenil.

»Našel sem smisel. Včasih sem mislil, da ne rabim ničesar drugega kot računalnik, televizijo in telefon, zdaj pa sem precej bolj aktiven, motiviran. Pomaga, ko vidim, kako so mentorji na nas ponosni vsakič, ko komu izmed nas kaj uspe, in zato se še bolj trudimo. Med vključitvijo sem opravil maturo in naredil tudi izpit za avto, uredil sem knjigo, zdaj se učim kuhati … Premagal sem strah, kaj bodo drugi rekli, in zato sem že veliko bolj sproščen in komunikativen, kar me navdaja z občutkom samozavesti.« 

Novim izzivom naproti 

Sproščena in optimistična Maja se je pred dvema letoma iz Ljutomera preselila v Slovenj Gradec in se prijavila pri zavodu za zaposlovanje. »Pred vključitvijo sem bila precej skeptična, saj nisem poznala programa in sistema izvajanja. Vključila sem se s ciljem, da naredim zaključno maturo, ki sem jo letos februarja tudi uspešno opravila,« z nasmehom na ustnicah pojasni.

»Lažje je, če prideš na določeno mesto z namenom, da se učiš. Doma ni prave motivacije, možgani tukaj nekako preklopijo in vse steče lažje. Zdaj pomagam drugim, sodelujem pri kreativnih delavnicah, pomagam pri učenju angleškega jezika, vmes pa še čakam na rezultate za vpis na fakulteto. Izbrala sem program tehnologija polimerov. Mislim, da imam s tem poklicem kar dobre zaposlitvene priložnosti.«

Z nasmehom na ustnicah pove, da je zaradi programa PUM-O postala bolj potrpežljiva in bolj pozorna do drugih, trenutno pa se najbolj veseli bližajočih se prostih dni, ki ji pripadajo. Privoščila si bo oddih, udeležila se bo Grossmanovega festivala filma in vina, nato pa zaključila s PUM-OM in se lotila novih študijskih izzivov.