Kako mladim – tudi mladim z invalidnostjo – odpreti vrata na trg dela?

Sodelujoči so poudarili, da uspešno zaposlovanje temelji na prepoznavanju posameznikovih znanj in potencialov, odprti komunikaciji ter podpori ob vstopu v delovno okolje.

Priložnost za mlade se začne z odprtimi vrati

Sprva je prisotne pozdravila Blanka Pečnik Črnko, vodja naše Območne službe Velenje. V uvodnem nagovoru je poudarila, da ima vsaka mlada oseba potencial ter da je naloga institucij, delodajalcev in podpornega okolja ustvarjati priložnosti za razvoj, izobraževanje in uspešen vstop na trg dela. Pojasnila je, da je na Območni službi Velenje precejšnje število mladih brezposelnih, tudi mladih invalidov, zato so takšni paneli po njenih besedah zelo dobrodošli, saj se izpostavlja pomembna tema v lokalnem okolju.

V prvem delu panela so sogovornice in sogovornik razpravljali o tem, kako mlade privabiti, zaposliti in jih dolgoročno ohraniti v organizacijah. Predstavniki delodajalcev in podpornih institucij so izpostavili pomen sodelovanja s šolami, z mladinskimi centri, na kariernih sejmih in z Zavodom RS za zaposlovanje.

Razprava, ki jo je moderirala naša sodelavka Anita Troha Ferjančič, je pokazala, da življenjepis ne pove vedno celotne zgodbe. Mladi včasih težko izpostavijo svoje prednosti, zato je pomembno, da jim delodajalci ponudijo priložnost za osebni pogovor. Mladi poleg plače vse bolj poudarjajo tudi dobre odnose, občutek sprejetosti, varnost, možnost napredovanja in to, da so njihova mnenja slišana. Jasno opredeljene delovne naloge in realna pričakovanja so pomembna za obe strani. 

Žiga Repanšek, zaposlen v podjetju TAB, je izpostavil pomen jasnih pričakovanj že ob prvem vstopu v delovno okolje. 

»Pomembno je, da je opis dela jasen in da mladi vedo, kaj se od njih pričakuje,« je povedal. 

Vlasta Čremošnik, kadrovica v omenjenem podjetju, pa je poudarila pomen sodelovanja s šolami, štipendijskih programov, praktičnih usposabljanj in priporočil zaposlenih. 

»Najboljša reklama za podjetje so zadovoljni zaposleni,« je prepričana. 

V podjetju so usmerjeni v fokusirano iskanje zaposlenih, in sicer s pomočjo različnih kanalov, kot je kampanja Pripelji sodelavca, sodelujejo z Zavodom RS za zaposlovanje, ki jim predstavlja prvo institucijo, na katero se obračajo, kadar potrebujejo kader za delo v proizvodnji in tudi druge profile. Prav tako uporabljajo medijske kanale in iskanje na oglaševalskih portalih. 

Bernarda Vošner Kamenik, svetovalka pri Zavodu RS za zaposlovanje je v nadaljevanju opozorila, da mladi brez delovnih izkušenj ali zaključene formalne izobrazbe pogosto težje pridejo do prve zaposlitvene priložnosti, čeprav imajo veliko motivacije in potenciala.

Aleksandra Gantar, svetovalka za mladinske dejavnosti v Mladinskem centru Dravograd, pa je izpostavila, da mladim danes veliko pomenijo dobri odnosi, možnost razvoja, občutek sprejetosti in slišanosti: 

»Mladi želijo vedeti, kaj bodo delali, ter imeti občutek, da lahko prispevajo in napredujejo.«

Kot ključna dejavnika uspešnega uvajanja sta bila izpostavljena mentorstvo in kakovostna komunikacija. Dober mentor novemu sodelavcu pomaga pri spoznavanju nalog in kolektiva, prenos znanja med generacijami pa krepi povezanost ekipe. Pomembni so tudi potrpežljivost, pripravljenost na vprašanja in okolje, v katerem so napake razumljene kot del učenja.

Zaposlovanje mladih z invalidnostjo: najprej kompetence, nato prilagoditve

Drugi del panelne razprave je bil namenjen zaposlovanju mladih z invalidnostjo – od zaposlitvenega razgovora do uspešne in dolgoročne vključitve v delovno okolje. 

V razpravi so sodelovale:

• Andreja Pezdirc Vehovar, REHA-svetovalka pri Zavodu RS za zaposlovanje, 
• Ana Žaže Kogelnik iz podjetja Lesarstvo Žaže, 
• Marjetka Štepic, socialna delavka iz URI Soča, njena sodelavka Nika Jalšovec, specialna klinična psihologinja. 

Sogovornice so se strinjale, da je treba v ospredje postavljati posameznikove kompetence in potenciale, prilagoditve pa načrtovati skupaj z zaposlenim. Sogovornice so poudarile, da je smiselno pri kandidatih izhajati iz njihovih sposobnosti, znanj, interesov in motivacije, ne pa iz domnev ali osredotočenosti na omejitve. V pogovoru z osebo je treba odpirati vprašanja o tem, kaj potrebuje za opravljanje konkretnega dela, ne pa posegati v njeno zasebnost z vprašanji o diagnozi ali zdravstvenem stanju. 

Klinična psihologinja je poudarila: 

»Ne sprašujmo o invalidnosti, temveč o tem, kaj posameznik potrebuje za uspešno opravljanje dela.«

Prilagoditve so lahko zelo konkretne: ustrezna oprema, večji zaslon, primeren stol, dostopna klančina, jasno strukturirane naloge ali dodatna podpora mentorja. Pri tem je pomembno, da delodajalec pomoči ne predpostavlja vnaprej, temveč se o potrebah dogovori z zaposlenim. Ključna sta spoštljiv odnos in sprotna komunikacija.

Udeleženke so predstavile tudi možnosti zaposlitvene rehabilitacije, usposabljanja, podpornega zaposlovanja ter strokovne in finančne podpore, ki so na voljo delodajalcem. 

Marjetka Štepic je izpostavila pomen mentorstva in spremljanja skozi celoten proces vključevanja: 

»Pomembno je, da oseba ve, na koga se lahko obrne, in da podpora ostane prisotna tudi po zaposlitvi.« 

Mentorstvo in spremljanje v času usposabljanja ter po zaposlitvi lahko namreč precej olajšata vključevanje, pomagata pravočasno prepoznati morebitne ovire in povečata možnosti za dolgoročno zaposlitev. Poudarjeno je bilo, da so osebe z invalidnostjo lahko zelo uspešni in predani sodelavci, kadar delodajalec prepozna njihove kompetence in zagotovi ustrezne pogoje. 

Andreja Pezdirc Vehovar pa je poudarila, da številni primeri uspešnih zaposlitev dokazujejo, da so osebe z invalidnostjo lahko izjemno predani in dolgoročno uspešni sodelavci, če dobijo priložnost in ustrezno podporo.

Podpora delodajalcem in povezovanje okolja

V panelnih razpravah so bile omenjene tudi spodbude in programi Zavoda RS za zaposlovanje, med drugim Zaposli.me, PUM-O in Usposabljanje na delovnem mestu, na dogodku pa sta se na stojnicah predstavila še digitalizirani Študentski servis Zavoda RS za zaposlovanje in projekt Učne delavnice Plus.

Naša sodelavka Vanja Nardin Ukmar je predstavila storitve v okviru projekta Krepitev mreže pisarn za delodajalce. Med njimi so zastopanje s pozaposlitveno podporo, inkluzivno oblikovanje delovnih mest, razvoj in prvo podeljevanje priznanj Dober zaposlovalec, organizacija strokovnih panelov ter raziskava o fluktuaciji zaposlenih.

Vsaka mlada oseba ima potencial. Naša naloga je, da ji omogočimo priložnost za rast

Sogovorniki so se strinjali, da vsak posameznik šteje in da uspešno vključevanje mladih temelji na sodelovanju delodajalcev, šol, podpornih institucij in mentorjev. Posebej so izpostavili pomen zgodnjega stika mladih z delovnim okoljem, odprte komunikacije ter pripravljenosti prepoznati potencial posameznika tudi takrat, ko ta iz življenjepisa ni takoj razviden.

Skupno sporočilo dogodka je jasno: trg dela potrebuje odprtost, sodelovanje in pripravljenost prepoznati potencial ljudi. Mladim je treba omogočiti prvi korak, jim ponuditi kakovostno mentorstvo ter graditi delovna okolja, v katerih se lahko razvijajo. Pri zaposlovanju mladih z invalidnostjo pa je še posebej pomembno, da v ospredje postavimo človeka in njegove zmožnosti. Vsaka priložnost lahko pomeni pomemben korak za posameznika, delodajalca in širšo skupnost.
 

Dogodek je organizirala Območna služba Velenje Zavoda RS za zaposlovanje v sklopu projekta Krepitev mreže pisarn za delodajalce, ki ga sofinancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada Plus.

► Preberite več o projektu: Krepitev mreže pisarn za delodajalce.