Preskoci do navigacije

Preskoci do vsebine

Nekateri poudarki iz mednarodne ureditve zaposlovanja in sedenje ureditve pri nas

Slovenija je kot relativno razviti del industrijskih držav Evrope sledila trendom koncem 19. stoletja, ko so nastajale prve organizirane oblike služb za zaposlovanje. Te službe so pričele nastajati predvsem zaradi ekonomskih in socialnih posledic brezposelnosti. Prvenstvena naloga javnih služb za zaposlovanje je bila posredovanje zaposlitve in dela kot pomoč brezposelnim, da najdejo delo, in delodajalcem, da pridobijo delavce. Ob tej osnovni dejavnosti so javne službe za zaposlovanje kmalu pričele vzporedno razširjati svoje delovanje z zagotavljanjem določenih oblik socialnih pomoči brezposelnim, iz česar so se kasneje razvili sistemi zavarovanja za primer brezposelnosti.

Leta 1919 je bila ustanovljena Mednarodna organizacija dela (International Labour Organization), ki je v svojem programu sprejela konvencije in priporočila na naslednjih področjih, pomembnih za reševanje brezposelnosti: 

  • službe za posredovanje dela,
  • dohodkovne varnosti v primeru brezposelnosti
  • in politike zaposlovanja.

Istega leta je Mednarodna organizacija dela sprejela konvencije in priporočila, ki pokrivajo omenjena vsebinska področja.

Mednarodna organizacija dela je tako sprejela konvencijo št. 2 o brezposelnosti, kjer je določena dolžnost države, da organizira sistem brezplačnih javnih služb za zaposlovanje. Jugoslavija je konvencijo ratificirala že pred II. svetovno vojno in je, skladno z mednarodnim pravom, obvezujoča tudi za Slovenijo.

Leta 1933 je Mednarodna organizacija dela sprejela konvencijo o brezplačni javni službi za zaposlovanje. Skladno z obema konvencijama so države dolžne organizirati javno brezplačno službo za zaposlovanje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Služba mora biti organizirana tako, da je mogoče specializirano posredovanje po gospodarskih panogah in poklicih ter za posebne kategorije iskalcev zaposlitve, ukrepati pa mora tudi tako, da spodbuja poklicno in prostorsko mobilnost delavcev.

Konvenciji št. 44 iz leta 1934 ureja dohodkovno varnost v primeru brezposelnosti in različne oblike pomoči brezposelnim. Na temelju ratifikacije nekdanje Jugoslavije Slovenijo obvezujejo še določbe konvencije št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti v primeru brezposelnosti iz leta 1952.

Čeprav je država posegla na področje organiziranja zaposlovanja že po I. svetovni vojni, je bila potreba po aktivni vlogi države pri uresničevanju pravice do dela na področju zaposlovanja teoretično utemeljena in tudi urejena v univerzalnih mednarodnih aktih po svetovni ekonomski krizi v tridesetih letih tega stoletja in po II. svetovni vojni.

Kot utemeljitelja mednarodne ureditve štejemo lorda Beveridg-a, ki je s svojimi analizami odločilno vplival, da je bila v mednarodne in nacionalne akte uvrščena skrb za polno zaposlenost prebivalstva. Po njegovi zaslugi je postal polna zaposlenost mednarodni pravni standard. Njegova temeljna hipoteza je bila, da se lahko prepreči množična brezposelnost s primerno državno politiko brez poseganja v temeljne svoboščine in pravice posameznikov. Svojo osnovno premiso sicer relativizira z omejitvijo svoboščin v razmerju do cilja polne zaposlitve, ko npr. navaja pravico do proste izbire poklica, ki lahko pomeni samo pravico do proste izbire med zaposlitvami, ki so na razpolago. Zaposlitev pa pomeni delati tisto, kar je potrebno, in ne samo tisto, kar posameznika veseli.

V temeljnih mednarodnih univerzalnih aktih o človekovih pravicah je pravica do dela dobila svoje mesto v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina OZN leta 1948. Splošni deklaraciji je leta 1966 sledil še Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in je začel veljati leta 1976.

Pravica do dela ni določena kot samostojna pravica, temveč je določena v povezavi z drugimi pravicami in svoboščinami na področju dela. Tako jo najbolj splošno opredeljuje Splošna deklaracija o človekovih pravicah, medtem ko jo Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah konkretizira, ko pravi, da so države dolžne z ustreznimi ukrepi varovati pravico do dela. Ti ukrepi se po paktu nanašajo na aktivnost države za poklicno usmerjanje in izobraževanje, ekonomski, socialni in kulturni razvoj ter uresničevanje polne in produktivne zaposlenosti.

Država mora

  • med svoje primarne cilje in odgovornosti uvrstiti doseganje in ohranjanje kolikor je mogoče visoke in storilne ravni zaposlovanja s ciljem doseganja polne zaposlenosti;
  • učinkovito varovati pravico delavcev, da zaslužijo za življenje z delom, ki so ga svobodno sprejeli;
  • ustanoviti ali ohraniti brezplačne službe za zaposlovanje za vse delavce;
  • zagotoviti in pospeševati poklicno usmerjanje, usposabljanje in rehabilitacijo.

 Vsebina pravice do dela je po opisani normi pravica posameznika, da mu država zagotovi najboljše možnosti in pogoje za pridobitev dela oziroma zaposlitve, ki jo svobodno izbere.

Za Republiko Slovenijo je v sedanjem času, ko se intenzivno pripravljamo na vključevanje v Evropsko skupnost in s tem v evropske politične in gospodarske tokove in ko je to praktično že pred vrati, zanimivo pogledati, kaj to pomeni za področje dela, zaposlovanja in reševanja problemov brezposelnosti in mnogih drugih, ki so s tem povezana.

Evropska skupnost je v svoji Evropski socialni listini pravico do dela postavila med najpomembnejše pravice, če že ne kar za najpomembnejšo, saj o njej govori že v 1. členu. Pravica do dela ne pomeni, da mora država garantirati delovno mesto za vsakogar, ki ga želi, ker takega jamstva ni mogoče uresničiti. Dostopnost dela je preveč odvisna od ekonomske politike države, strukture proizvodnje, tehnološke razvitosti države, nivoja izobrazbe in sposobnosti vsakega posameznika. Zato je s to določbo mišljeno, da je treba zagotoviti pogoje, s katerimi se bodo izboljšale možnosti za zaposlitev in delo. Tako so v splošnem delu, kjer so določene temeljne ekonomske in socialne pravice in temeljna načela (skupaj 19 načel), opredeljene štiri vrste ukrepov, ki so vsebinsko identični že naštetim iz Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Seveda ima ta listina veliko bolj zavezujoč značaj za vse članice Evropske skupnosti in za tiste izven nje, ki so jo podpisale in ratificirale v celoti ali njenih posameznih segmentih.

Države članice Evropske skupnosti imajo področje pravice do dela različno urejeno, nekatere direktno v ustavah, druge zgolj v zakonih. Razvidno pa je, da so tudi v ustavah držav članic Evropske skupnosti bolj ali manj povzete določbe iz Evropske socialne listine na splošni ravni. Konkretneje to področje očitno opredeljujejo zakoni.

V tem kontekstu velja poudariti, da je tako v Mednarodne paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Evropski socialni listini pravica do svobodne izbire poklica določena v povezavi s pravico do dela. V Evropski socialni listini je določena pravica vsakogar, da se preživlja z zaposlitvijo, ki jo je svobodno sprejel. Poudarek je na svobodnem sprejemu zaposlitve in ne na prosti izbiri zaposlitve.

V nekaterih evropskih ustavah je izrecno določena dolžnost vsakogar, da dela oziroma prispeva k razvoju družbe. Tako je npr. v ustavah Italije, Španije, Portugalske, Francije. Za nas je zanimivo, kako imajo to opredeljeno pri naših sosedih Italijanih. Pravno in vsebinsko je, ob upoštevanju drugih temeljnih državljanskih pravic, v isti normi določeno, da država priznava vsakomur pravico do dela in ustvarja pogoje za uresničevanje pravice in da je vsak državljan, v skladu s svojimi sposobnostmi in po svoji izbiri, dolžan opravljati delavnost ali funkcijo, ki prispeva k materialnemu ali duhovnemu napredku družbe.

V zvezi z mednarodno ureditvijo pravic, ki izvirajo iz dela, na kratko poglejmo, kako imamo to področje urejeno pri nas.

Zadnja Ustava, ko smo še živeli v skupni državi Jugoslaviji, datira iz leta 1974. Takrat sta Ustavi SFRJ in SR Slovenije opredeljevali pravico do dela kot temeljno človekovo pravico. Le-ta je temeljila na izhodišču, da celotni družbeni položaj človeka temelji na delu. Z ustavo je bila deklarirana pravica do dela z družbenimi sredstvi kot neodtujljiva človekova pravica.

V samostojni državi Republiki Sloveniji in njeni Ustavi iz leta 1991 so med človekove pravice in temeljne svoboščine vključene pravice oziroma svoboščine, ki se nanašajo na pravni položaj človeka v zvezi z delom. Pravica do dela ni posebej določena. Ustava sicer govori o svobodi dela, vendar je ta svoboščina ohlapna in pravno težko razpoznavna, ker dopušča možnosti različnih interpretacij. V okviru svobode dela je splošno deklarirano, da je le-ta zagotovljena, da je prisilno delo prepovedano, da vsakdo prosto izbira zaposlitev in da je vsakomur dostopno delo pod enakimi pogoji. Posamezni odstavki pa se nanašajo na sprejete interpretacije mednarodnih aktov in teoretične opredelitve, medtem ko pravica do dela ni definirana.

Iz italijanskega primera je razvidno, da je definiranje pravice do dela že v ustavi veliko bolj konkretno opredeljeno kot v našem primeru. Z vidika pravic s področja socialne varnosti je prednost ustavne ureditve, po kateri so določene pravice do dela in pravice do proste izbire zaposlitve ter dolžnosti delati oziroma biti aktiven, zlasti v tem, da je jasno določeno temeljno načelo, da je za delovno zmožne osebe delo primarni način aktivnosti za ustvarjanje sredstev za preživetje in da so pravice do socialnih dajatev na drugem mestu.

Ker v slovenski ustavi ni določb, ki bi urejale dolžnosti vsakogar, da z delom ustvarja sredstva za svoje preživetje, lahko to povzroči nejasnosti pri interpretaciji pravic in dolžnosti v primeru brezposelnosti in pomanjkanja sredstev za življenje.

Svoboščine posameznika v zvezi z delom, ki so opredeljene v 49. členu, so določene absolutno. V ustavni formulaciji pri posamezni svoboščini ni napotitve na zakonsko ureditev, kar sicer po ustavi ni izključeno, temveč je skladno z njo dopustno. Za svoboščine na področju dela se lahko z zakonom predpiše način uresničevanja, če je to nujno zaradi same narave posamezne svoboščine.

V Sloveniji je bil v začetku leta 2000 sprejet Akcijski program zaposlovanja za leti 2000 in 2001, ki temelji na Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, na ugotovitvah Pregleda trga dela v Sloveniji, na dokumentu Strateški cilji razvoja trga dela in zaposlovanja v obdobju 2000-2006, na politiki zaposlovanja ter na programih za njeno uresničevanje in upošteva usmeritve skupne evropske zaposlovalne politike.

Na teh osnovah so se ob upoštevanju nacionalnih posebnosti še pred vstopom v Evropsko skupnost izoblikovali štirje stebri zaposlovalne politike, ki vsebinsko pokrivajo devetnajst usmeritev Evropske skupnosti na področju zaposlovanja. Ti stebri so:

I. steber - pospeševanje zaposljivosti,

II. steber - pospeševanje podjetništva,

III. steber - povečevanje prilagodljivosti podjetij in zaposlenih,

IV. steber - izenačevanje možnosti zaposlovanja.

Usmeritve Evropske skupnosti na področju zaposlovanja so zavezujoče za vse njene članice, Slovenija pa se je na nujnost reševanja aktualnih problemov brezposelnosti odzvala že kmalu po osamosvojitvi, v času tranzicijskega obdobja, ko smo bili priča večjemu obsegu in naraščanju brezposelnosti.

Usmeritve Evropske skupnosti, ki so uvrščene v prvi steber o pospeševanju zaposljivosti, so vezane na neposredne aktivnosti za aktivno vlogo vseh partnerjev predvsem na področju izobraževanja. Poudarjeno je, da je potrebno preprečevati dolgotrajno brezposelnost vseh starostnih kategorij, omogočanje novega začetka mladim brezposelnim, vzpostavitev enakega razmerja med aktivno politiko zaposlovanja in pasivnimi ukrepi, razvijanje socialnega partnerstva, omogočanje vseživljenjskega učenja, olajšanje prehoda med šolo in delom in zmanjšanje števila mladih, ki po osnovni šoli ne nadaljujejo šolanja.

Pospeševanje podjetništva je opredeljeno v drugem stebru in naslednjih usmeritvah Evropske skupnosti. Tu gre za razvoj podjetniške kulture, poenostavitev administrativnih postopkov, pospeševanje samozaposlovanja in razvoja malih in srednjih podjetij, razvoj novih zaposlitvenih možnosti v okviru lokalnih iniciativ in zmanjševanje davčnih obremenitev.

Tretji steber pokriva usmeritve, ki govore o povečanju prilagodljivosti podjetij in zaposlenih. Te usmeritve se vsebinsko navezujejo na podjetništvo, saj poudarjajo pomen modernizacije organizacij dela, prestrukturiranje gospodarskih sektorjev in spodbujanje vlaganj v razvoj kadrovskih virov.

Izenačevanje možnosti je četrti sklop usmeritev, ki postavlja zahtevo po enakih možnostih zaposlovanja med moškimi in ženskami, ponovnem vključevanju nezaposlenih na trg dela in posebej poudarja skrb za ustvarjanje pogojev za zaposlovanje invalidov.

Slovenija je s takim pristopom sledila celovitemu reševanju brezposelnosti, ki ne temelji le na klasičnih aktivnih programih zaposlovanja. Gre torej za splet ukrepov na različnih področjih: od ukrepov ekonomske politike, razvoja podjetništva, usposobljenosti vseh subjektov za zaposlovanje pa do nujnih socialnih elementov zaposlovanja. Ta celostni pristop k zmanjševanju brezposelnosti predstavlja aktivno in usklajeno sodelovanje gospodarskega, šolskega in finančnega področja pri uresničevanju zastavljene politike.

Danes se v tem kontekstu govori o vlaganju v "človeški kapital", kar morda zveni današnjemu času primerno, vendar je ta definicija tipični izraz današnje miselnosti, da je človek izenačen s kapitalom kot temeljno vrednoto. Človeka se obravnava kot subjekt proizvodnega ustvarjalnega procesa in celovito osebnost z vsemi njenimi intelektualnimi, inovativnimi in duhovnimi kvalitetami ali sposobnostmi, ki lahko pripomorejo k večji učinkovitosti in boljšim rezultatom. Takšna pragmatična miselnost je lahko učinkovita le na kratek rok. Vlaganje v "človeški kapital" na dolgi rok pomeni permanentno izobraževanje prebivalstva vseh starosti ali drugače povedano, zahtevo po vseživljenjskem izobraževanju. Dejstvo je, da se znanje in tehnologija razvijata hitreje kot temu sledi izobrazben nivo zaposlenih, še bolj pa tistih, ki so dalj časa brezposelni, se ne izobražujejo in tem trendom zato objektivno ne morejo slediti.

Stanje na trgu dela je odsev dogajanj v gospodarstvu in demografskih gibanjih, povezanih z vprašanji socialnega razvoja, zaostajanja tehnološkega nivoja slovenske industrije in storitvenega sektorja, padanje produktivnosti, slabše usposobljenosti zaposlenih in menedžerjev ter čestokrat preveč poudarjene vloge države v gospodarstvu ob pomanjkanju virov in ugodnih možnosti za nova vlaganja.

Problemi, ki jih je bilo mogoče izluščiti na osnovi primerjave nekaterih bistvenih kazalcev stanja na trgu delovne sile, so v Sloveniji naslednji:

Dolgotrajna brezposelnost je eden najbolj perečih problemov, saj se škoda meri tako v materialnem kot tudi v moralnem smislu. Dolgotrajno brezposelni je na daljši rok v breme državi, istočasno se topi njegov človeški potencial v vsej svoji večplastnosti. Gre za ekonomske in psihološke elemente, ki človeku jemljejo možnost spodobnega lastnega in družinskega življenja in preživetja s svojim lastnim delom. Končno ga tak položaj oropa tudi temeljnega človeškega dostojanstva, spoštovanja do sebe in okolice. V to največjo skupino brezposelnih sodijo mladi brez ustrezne izobrazbe, brezposelni, ki so starejši od 50 let, in osebe z zmanjšano možnostjo zaposlitve. Razloge za to najdemo tako pri delodajalcih, ki iščejo predvsem mlajše delavce, kot tudi pri samih iskalcih zaposlitve zaradi njihove nizke stopnje aktivnosti pri iskanju zaposlitve. Takšnih brezposelnih je v Sloveniji v strukturi vseh nezaposlenih okrog polovica.

Neenakomernemu regionalnemu razvoju sledijo tudi velika izobrazbena in poklicna neskladja. Manj razvite regije ostajajo brez potrebnih višje izobraženih potencialov, ki ostajajo v razvitejših regijah in centrih, kjer je več zaposlitvenih možnosti in priložnosti za nadaljnje usposabljanje. Tako lahko ugotovimo, da smo priča absurdu, da imamo beg in selitev možganov znotraj majhne Slovenije, da o selitvi znanja v tujino ne govorimo.

Dandanes, ko sta na eni strani prisotni potreba in zahteva po vse višjem nivoju znanja, smo na drugi strani priča absurdnemu stanju, ki izvira iz zaostajajočega šolskega sistema, ki caplja za časom. Previsok je priliv nekvalificiranega aktivnega prebivalstva iz šolskega sistema, ki je posledica velikega obsega izpada iz sistema poklicnega izobraževanja. Tu so razlogi za plodna tla za zaposlovanje na črno, ki ima verjetno večji obseg kot predvidevamo, saj je to področje težko raziskovati in se dokopati do eksaktnih podatkov.

Na področju izobraževanja je močno opazno, da ni zadostnega permanentnega izobraževanja in premajhne vključenosti odraslih v programe izobraževanja in usposabljanja. Še vedno prevladuje miselnost, da je s končano šolo na katerem koli nivoju enkrat pridobljeno znanje veljavno za vse čase, torej tudi za prihodnost. Znanje pa se danes stara hitreje kot kadarkoli prej.

V politiki zaposlovanja je še vedno neugodno razmerje med porabo sredstev za pasivne in aktivne ukrepe. Prevladujejo pasivni ukrepi politike zaposlovanja.

Z gotovostjo lahko trdimo, da ob premajhni vključenosti in podpori ostalih socialnih partnerjev pri razreševanju brezposelnosti največje neposredno breme reševanja problemov le-te nosi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Prav tako je nujno vsak ukrep ekonomske politike ovrednotiti z večjim poudarkom na ugotavljanju posledic za zaposlene, ki jih posamezen ukrep zadene. Vseh bremen ni mogoče prelagati na eno samo institucijo.

Obstajajo stališča, da je premalo ustreznih institucij, ki bi v zadostni meri omogočale sodobne pristope na področju usposabljanja in preusposabljanja aktivnega prebivalstva. Premalo je tudi certifikatov o poklicni strokovni usposobljenosti, vendar je najbrž treba iskati razloge neučinkovitosti v vsebini in nepovezanosti dela obstoječih institucij. Prevelika institucionalizacija lahko hitro postane sama sebi namen, prihaja do dupliranja pristojnosti in dela in s tem posledično do neučinkovitosti.

Na podjetniški ravni pa je navkljub deklariranim načelom o nujnosti razvijanja malega in srednjega podjetništva še vedno preveč predvsem administrativnih ovir in premalo ekonomskih vzpodbud.

Na makro nivoju je še vedno potrebno intenzivno prestrukturiranje gospodarstva na temelju iskanja novih proizvodov, iskanja novih trgov in tehnoloških procesov oziroma rasti dodane vrednosti, ne pa na zmanjševanju zaposlenosti, kar se zdaj dogaja. Zato je pospeševanje razvoja človeških resursov in izpopolnjevanje institucionalnih pogojev za doseganje ciljev, ki so opredeljeni v štirih stebrih zaposlovalne politike, ključnega pomena.

Cilji morajo izhajati predvsem iz naše situacije in potreb, da bi učinkovito razreševali probleme s katerimi se soočamo. Cilj je uravnotežiti razmerje zaposleni - brezposelni. Usmeritve Evropske skupnosti so zato lahko le smerokaz, ne pa tudi slepo izpolnjevanje mednarodnih pogojev brez lastnega razmisleka. Splošnim mednarodnim usmeritvam pa smo bolj ali manj sledili že v času, ko vprašanje članstva v Evropski skupnosti še ni bilo tako aktualno kot danes.

 

Skip Navigation LinksDomovO ZRSZPredstavitevZgodovinamednarodne ureditve

ncips

Oglasite se v Kariernem središču. Obiščite delavnice in druge dogodke

Karierno središče

eSvetovanje

Oglejte si uporabne nasvete za iskanje zaposlitve.

eSvetovanje

eures

Obiščite evropski portal za zaposlitveno mobilnost.

EURES

FB     LinkedIn    You Tube

Spremljajte nas!

Facebook, LinkedIn,
You Tube