Preskoci do navigacije

Preskoci do vsebine

Zaposlovanje v Kraljevini SHS in Kraljevini Jugoslaviji

Po koncu I. svetovne vojne je zaposlovanje dobilo nove organizacijske razsežnosti in tem so sledile tudi ustrezne spremembe pri organiziranem zaposlovanju. Zaradi vračanja nekdanjih delavcev s fronte in ujetništva in zaradi neurejene proizvodnje, ki je med vojno zastala, se je pojavila velika in pereča brezposelnost. Pri Poverjeništvu za socialno skrbstvo Narodne vlade SHS v Ljubljani so osnovali oddelek za brezposelnost. Po sklepu Narodne vlade z dne 5. decembra 1918 so bili pri okrajnih glavarstvih in mestnih magistratih ustanovljeni evidenčni uradi za brezposelne delavce in nameščence. Da bi čimbolj zmanjšala brezposelnost in uravnavala delovni trg je Narodna vlada SHS v Ljubljani z Naredbo vlade z dne 20. decembra 1919 ustanovila Državno posredovalnico za delo v Ljubljani. Do septembra 1919 so bile ustanovljene še štiri podružnice.

Življenjsko eksistenco brezposelnih delavcev je bilo treba čim hitreje reševati s podporami. Pravico do le-te so imeli nezaposleni delavci in nameščenci, ki so že bili zaposleni, vendar so zaradi vojne zaposlitev izgubili ali so bili vpoklicani in nato odpuščeni iz vojske. Izvršilna naredba o izplačevanju podpor in o načinu izplačevanja le-teh je izšla 3. januarja 1919. Prošnje za podpore so morale biti rešene najkasneje v treh dneh. Če je delavec odklonil ponujeno delo, je izgubil pravico do podpore. Ne glede na starost in spol je bila višina podpore je bila 5 kron na dan. Te podpore so bile namenjene predvsem delavcem v industrijskih središčih, ki so delali že pred vojno.

Od leta 1921 dalje je delovala borza dela v okviru Delavske zbornice. Le-ta je bila ustanovljena z Uredbo o uvedbi delavskih zbornic dne 21. 5. 1921 na predlog ministra za socialno politiko Kraljevine SHS. Organizirane so bile kot samostojne samoupravne ustanove s svojim statutom oziroma pravilnikom. Njihova naloga je bila zaščititi ekonomske, kulturne in socialne interese delavcev in nameščencev. Do sprejetja statutov in izvedbe volitev članov v skupščine delavskih zbornic so bile ustanovljene začasne delavske zbornice. Zakon o zaščiti delavcev z dne 18. februarja 1922 je legaliziral že obstoječe borze dela (posredovalnice za delo) v državne ustanove za posredovanje dela. Citirani zakon v 70. členu pravi: "Da se pravilno uredi delovni trg vseh vrst delavcev brez razlike spola, se ustanavljajo v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev državne borze dela, in sicer:

  • osrednja borza dela za vso kraljevini s sedežem v Beogradu in
  • Krajevne borze dela v vseh močneje razvitih krajih."

Državne borze dela so bile pomožni organi ministrstva za socialno politiko, ki je tudi finančno vzdrževala njihovo delovanje. Krajevne borze dela so bile pomožni organi osrednje borze dela in jih je na njen predlog ustanavljalo ministrstvo za socialno politiko.

Leta 1928 so bile državne borze dela reformirane in so postale javne borze dela na samoupravni osnovi z lastnim financiranjem. Niso bile več organ ministrstva za socialno politiko. Borza dela je morala spremljati gibanje brezposelnosti in podeljevati občasne minimalne podpore nezaposlenim delavcem in nameščencem. Takrat je bila v Ljubljani ustanovljena ekspozitura borze dela - uprava s podružnicami v Mariboru, Celju in Murski Soboti. Ljubljanski poslovni prostori so se nahajali v Delavskem domu, ki je imel hotelski značaj s samskimi sobami, za katere je bilo potrebno plačevati 110 din mesečno. Urejene so bile tudi sobe za začasna prenočišča brezposelnih oseb s kapaciteto 163 postelj (131 za moške in 32 za ženske). Cena ene nočitve je bila 5 din na osebo. Tu je bila urejena tudi kuhinja, kjer so se lahko hranili začasno nezaposleni in za en obrok plačali od 2 do 4 din.

Uredba o posredovanju dela je bila dopolnjena in spremenjena leta 1935, ko so bili postavljeni temelji zavarovanja za primer brezposelnosti.

V letu 1935 je bilo v Kraljevini Jugoslaviji objavljenih 557.500 potreb po delavcih in posredovanih 242.000 delavcev. Na borzi pa je prejemalo pomoč 131.800 nezaposlenih.

Uredba o določanju minimalnih mezd, sklepanju kolektivnih pogodb, poravnavanju in razsodništvu z dne 12. 2. 1937 je uredila predpise o plačah in kolektivnih pogodbah. Za zmanjševanje brezposelnosti pa je bilo uvedeno tudi socialno zavarovanje za primer brezposelnosti. Plačevali so ga delavci sami (1,4 % mezde). Iz tega sklada so lahko prejemali podporo, če so izpolnjevali določene pogoje in če so imele privolitev politične oblasti. Delavci, ki so sodelovali v stavkah, do podpore niso bili upravičeni. Podpore so se priznavale za največ 6 tednov in so znašale 10 din na oskrbovanca in 3 din na družinskega člana, če je bil prosilec v zadnjih dveh letih zavarovan vsaj 20 mesecev. Tisti, ki so bili zavarovani manj kot 8 mesecev, so lahko prejemali podporo največ 2 tedna. Te podpore je plačevala javna borza dela iz svojih sredstev, ki jih je zbirala z obveznimi prispevki delavcev. Tako so borze dela namesto posredovanja dela prevzemale vlogo ustanov za zavarovanje zoper brezposelnost. Tako zavarovanje za brezposelnost pa ni bilo zadostno, saj so glede priznavanja pravic veljale omejiteve. Veliko število brezposelnih podpor ni prejemalo ali pa so jih prejemali le kratek čas, čeprav so bili še naprej brezposelni. Za izplačevanje podpor dalj časa borze niso imele sredstev, ker so bile brez večjih rezerv, tekoči prispevki pa so se zmanjšali zaradi manjšega števila zaposlenih in zaradi splošnega znižanja mezd.

Veliko delavcev se je prijavilo za odhod v tujino. Belgija je leta 1937 potrebovala 600 rudarjev, prijavilo pa se je 2.000 kandidatov. Istega leta jih je 3.221 odšlo v Francijo na poljska dela. Mnogi so tam tudi ostali. Delavci so imeli za odhod na delo v tujino in ob vrnitvi 5 % popust na železnici, za kar je bilo izplačanih 146.640 din.

Kolikšna je bila brezposelnost na Slovenskem v času gospodarske krize, ni mogoče natančno ugotoviti. Statistiko so vodile vse delavske zavarovalne in zaščitne ustanove, niso pa bile sposobne zajeti vseh brezposelnih delavcev. Za to vprašanje je bila najbolj pristojna Javna borza dela v Ljubljani, ki pa je registrirala le tiste delavce, ki so izgubili delo in so jih na borzo prijavili njihovi delodajalci, delavce, ki so imeli pravico do podpore za brezposelne in so se na borzo prijavili sami, in tiste delavce, ki so preko borze želeli dobiti novo ali prvo zaposlitev. Statistika ni zajela delavcev, ki so zaradi slabih delovnih pogojev zapustili delo sami in niso uspeli dobiti nove zaposlitve, in tistih delavcev, ki so svojo prvo zaposlitev iskali sami.

Zaradi gospodarske krize so se lotili reševanja brezposelnosti z novo metodo aktivnega preprečevanja brezposelnosti - z organiziranimi javnimi deli. Vlada je za leto 1932/33 odobrila 50.000.000 din izrednega kredita za podpiranje revežev, nezaposlenih delavcev in za izvajanje javnih del. Od te vsote je na Slovenijo prišlo za podpiranje brezposelnih delavcev 1,8 milijona din, za njihovo prehrano 400.000 din in za izvajanje javnih del 4 milijone din. Za pomoč brezposelnim delavcem so prispevale tudi občine, delavske zbornice in banska uprava. Banska uprava je v proračunu za leto 1932/33 določila 120.000 din za prehrano brezposelnih delavcev, mestna občina Ljubljana pa je v ta namen odobrila leta 1931 200.000 din in leta 1932 400.000 din. Enake vsote je odobrila tudi Delavska zbornica v Ljubljani. V proračunskih sredstvih za leto 1933/34 vlada zaradi varčevanja ni predvidela nobenih dotacij borzam dela in jim je v celoti prepustila reševanje brezposelnosti in podpiranje brezposelnih delavcev. Te so reševale ta problem glede na svoje zmogljivosti in pravico do podpore za brezposelnost omejevale z najrazličnejšimi pogoji. Predvsem so pravice izhajale iz članstva pri javnih borzah dela in so bile odvisne od dolžine trajanja bolniškega zavarovanja delavca.

Leta 1939 se je v Ljubljani borza dela izločila iz Delavske zbornice in postala samostojna Javna borza dela. Upravni odbor Javne borze dela v Ljubljani je 31. januarja 1940 ugotovil, da je bil zaradi hude zime naval brezposelnih sezonskih delavcev tolikšen, da jih borza niti pri javnih delih ni mogla zaposliti. Zaradi tega je bilo potrebno revidirati sklep upravnega odbora z dne 8. 11. 1939, da naj se sezonskim delavcem pomaga šele po 15. marcu, ko bo končano mirovanje sezonskega dela. Sklenili so, da vsakemu delavcu, ki je brez sredstev za preživljanje, priznajo že v januarju polovico obrokov pripadajoče mu redne podpore iz naslova izrednih podpor kot akontacijo na njegovo redno podporo, ki bi jo pričel prejemati v marcu, če bi bil tedaj še vedno brez dela. Takšnih sezonskih delavcev je bilo približno 10.000 do 12.000.

Prav tako je upravni odbor sklenil, da morajo odposlanci Javne borze dela redno obiskovati države, kjer delajo naši delavci na sezonskih poljedelskih delih, in preverjati na delovnem mestu samem pogoje dela in okoliščine v katerih živijo.

V tem času je Javna borza dela dajala tudi posojila za gradnjo delavskih stanovanj. Tako je na primer v letu 1940 občina Domžale prejela 500.000 din posojila za gradnjo delavskih stanovanjskih hiš. Posojilo je bilo treba vrniti v 25 letih, obrestna mera pa je bila 4 %.

Prav tako je Javna borza iz rezervnega fonda po 5 % obrestni meri posodila 3.000.000 din Banski upravi Dravske banovine za nakup pšenice in drugih živil za prehrano prebivalstva Slovenije.

Pred začetkom II. svetovne vojne na naših tleh, natančno novembra 1940. leta, je Glavna uprava za posredovanje dela odkupila od Irme Stupice hišo na Gledališki ulici 11 za potrebe Glavne uprave za posredovanje dela in javne borze dela v Ljubljani, kjer je le-ta opravljala svojo dejavnost tudi v vojnih razmerah.

 

Skip Navigation LinksDomovO ZRSZPredstavitevZgodovinakraljevina shs

ncips

Oglasite se v Kariernem središču. Obiščite delavnice in druge dogodke

Karierno središče

eSvetovanje

Oglejte si uporabne nasvete za iskanje zaposlitve.

eSvetovanje

eures

Obiščite evropski portal za zaposlitveno mobilnost.

EURES

FB     LinkedIn    You Tube

Spremljajte nas!

Facebook, LinkedIn,
You Tube