Preskoci do navigacije

Preskoci do vsebine

Samoupravne skupnosti za zaposlovanje

Od leta 1974 do 1990

Po sprejemu ustave SRS leta 1974 je sledila reorganizacija službe za zaposlovanje. Sprejet je bil nov Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in ustanovljene bile Samoupravne skupnosti za zaposlovanje. Organizirane za eno ali več občin skupaj, ki so se združevale v Medobčinske skupnosti za zaposlovanje. Po teh ustavnih spremembah in sprejetju Zakona o združenem delu se je povečevalo zaposlovanje v družbenopolitičnih skupnostih, zvišalo se je število zaposlenih v vodstvih družbenopolitičnih organizacij, v gospodarstvu se je hitreje povečevalo zaposlovanje neproizvodnih delavcev, povečevalo se je zaposlovanje v administraciji, samoupravnih interesnih skupnostih in drugih podobnih dejavnostih.

Z novim zakonom, samoupravnimi sporazumi in statuti so skupnosti za zaposlovanje dobile precej novih nalog: ugotavljanje virov, primanjkljajev in presežkov prebivalstva za zaposlitev; proučevanje, spremljanje in ugotavljanje potreb gospodarstva, družbenih in drugih dejavnosti po kadrih; spremljanje in proučevanje poklicne sestave zaposlenih, predlaganje sprememb nomenklature poklicev; sodelovanje pri načrtovanju kadrovskih potreb, pri pripravi kadrov za nove proizvodne oziroma delovne zmogljivosti; opravljanje zadev v zvezi z zaposlovanjem delavcev iz drugih jugoslovanskih republik; opravljanje zadev v zvezi z zaposlovanjem jugoslovanskih delavcev v tujini; razvijanje in proučevanje metod in pripomočkov za poklicno usmerjanje; opravljanje nalog posredovanja dela, poklicnega usmerjanja in priprave za zaposlitev; skrb za predhodno in začasno nastanitev oseb, ki so iskale zaposlitev; izvajanje strokovno-administrativnih opravil v zvezi s štipendiranjem; opravljanje zadev v zvezi z zagotavljanjem zavarovanja za primer brezposelnosti; vodenje predpisanih evidenc s področja dela in zaposlovanja; opravljanje nalog, določenih z zakonom, samoupravnim sporazumom o ustanovitvi skupnosti, statutom in drugimi splošnimi akti skupnosti; informiranje članov skupnosti.

V letu 1975 je delo skupnosti v Ljubljani že vodila novo konstituirana skupščina skupnosti, ki je imela 54 delegatov. Formiral se je tudi zbor delegatov enot skupnosti za zaposlovanje za mesto Ljubljana in z delom so pričele tudi skupščine enot skupnosti. Izvoljene so bile komisije skupščine skupnosti: komisija za pripravo splošnih aktov, komisija za organizacijsko-kadrovske zadeve, komisija za finančno-računovodske zadeve ter komisija za samoupravni družbeni nadzor.

Za leto 1975 je bilo značilno, da je bil na podlagi novega zakona uveljavljen nov sistem denarnih in ostalih pravic brezposelnih. Tako je zakon ukinil dotedanji cenzus kot pogoj za pridobitev pravice do denarnega nadomestila in uvedel novo pravico - denarno pomoč, zvišal osnovo za izplačilo denarnega nadomestila in višino družinskega dodatka, razširil obseg pravic iz priprave za zaposlitev, pooblastil skupnosti za zaposlovanje, da s svojimi splošnimi akti določijo dodatne pravice in uredijo postopek tako, da delavcem omogočijo čim hitrejše in enostavnejše uveljavljanje pravic. Uvedel pa je še druge novosti.

Začasno brezposelni delavec je lahko uveljavljal pravico do denarnega nadomestila, če je delal najmanj 12 mesecev brez presledka ali 18 mesecev s presledki v zadnjih dveh letih. Denarno nadomestilo je znašalo 60 % poprečnega mesečnega osebnega dohodka, ki ga je delavec dosegel v letu pred prenehanjem dela, in se je izplačevalo od 3 do 12 mesecev (glede na skupno delovno dobo). Če pa je imel delavec nad 15 let delovne dobe, je lahko prejemal denarno nadomestilo tudi po preteku enega leta, če mu niti s strokovno usposobitvijo ali prekvalifikacijo ni bilo mogoče zagotoviti ustrezne zaposlitve. Delavcu, ki je preživljal družinske člane, se je z nadomestilom izplačeval še dodatek v višini 5 % nadomestila za vsakega vzdrževanega člana, vendar največ do višine 25 %. V tem letu je bilo v ljubljanski regiji 334, v Sloveniji pa 1.495 zahtevkov za denarno nadomestilo, pozitivno pa je bilo rešenih 237 oziroma 1.125. Sedmim delavcem v ljubljanski regiji in 21 v Sloveniji je bilo izplačevanje denarnega nadomestila podaljšano, ker so imeli več kot 15 let delovne dobe. Denarno nadomestilo je prejemalo v regiji 4,1 % v Sloveniji pa 3,4 % vseh brezposelnih delavcev. Poprečna višina denarnega nadomestila je bila 1.592,00 din, najnižje pa je znašalo 1.267,00 din.

Po prenehanju izplačevanja denarnega nadomestila je denarno pomoč pridobila oseba, ki še ni imela 15 let delovne dobe in njeni dohodki, skupaj z dohodki članov njene ožje družine, niso presegali zneska, ki je bil dogovorjen kot najnižji osebni dohodek za območje, kjer je taka oseba živela. V letu 1975 je bil ta znesek 1.689,00 din. Denarna pomoč je bila enaka znesku najnižjega osebnega dohodka na območju, kjer je upravičenec prebival. Tako kot k nadomestilu je tudi k pomoči oseba lahko prejemala dodatek za vzdrževane člane družine. V letu 1975 je bilo v regiji prejetih 15, v Sloveniji pa 60 zahtevkov za denarno pomoč. Vsi so bili pozitivno rešeni. Pomoč pa je znašala 2.342,00 din.

V zdravstveno zavarovanje je bilo v ljubljanski regiji vključenih poprečno 733, v Sloveniji pa 5.411 delavcev, za katere so skupnosti za zaposlovanje plačevale prispevek za zdravstveno zavarovanje, če so izpolnjevali pogoje po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Najvažnejši pogoj je bila doba predhodnega zavarovanja, ki je bila zahtevana. Čas zdravstvenega zavarovanja za čas brezposelnosti je bil po posameznih zdravstvenih skupnostih različno dolg (od 3 do 9 mesecev) in je bil vezan na predhodno zdravstveno zavarovanje. Zdravstveno so bile zavarovane vse na zavodu prijavljene osebe in ne le prejemniki dajatev iz naslova brezposelnosti.

Zavod je pristojnim skupnostim otroškega varstva posredoval tudi potrebno dokumentacijo upravičencev do denarnega nadomestila, da so tako pridobili pravico do otroškega dodatka po predpisih, ki so urejali to področje.

Skupnosti so opravljale tudi opravila v zvezi z uveljavljanjem pravic brezposelnih delavcev pri skupnostih pokojninsko-invalidskega zavarovanja. Ta opravila pa so se nanašala predvsem na izdajanje potrdil v času brezposelnosti, ki so jih uporabljali delavci za priznavanje delovne dobe, če so plačevali ustrezen prispevek skupnosti pokojninsko-invalidskega zavarovanja. V ta namen je bilo izdanih 175 potrdil.

Leta 1975 je bilo v ljubljanski regiji 2.257 nezaposlenih, v Sloveniji pa 9.944.

Že leto 1974 pa je prineslo še eno novost - dovoljenje za vstop v združeno dela za tuje državljane, ki je stopilo v veljavo 15. februarja 1974 z Uredbo o posebnih pogojih za tujega državljana, ki se je vključil v združeno delo. Pred uredbo je tuj državljan potreboval le dovoljenje za začasno prebivanje ali stalno naselitev in se je lahko zaposlil. Tujec, ki je prišel v Jugoslavijo, je smel tu bivati do tri mesece. Če je želel bivanje podaljšati, je moral pristojnemu občinskemu upravnemu organu predložiti dokazila o razlogih za podaljšanje začasnega bivanja, dokaze da ima sredstva za preživljanje ali mu je preživljanje kako drugače zagotovljeno. Občinski organ je izdal dovoljenje največ za eno leto, zanj pa so prosili največkrat tisti tujci, ki so prihajali v Jugoslavijo na šolanje, specializacijo, zaradi znanstvenega raziskovanja, zaposlitve, pa tudi zakonci jugoslovanskih državljanov. Delovna organizacija, ki je želela zaposliti tujca, je od pristojne občinske skupnosti za zaposlovanje zahtevala dovoljenje za vstop tujega državljana v združeno delo. Dovoljenje je na predlog občinske skupnosti izdal republiški zavod, če na zavodu ni bilo prijavljenih ustreznih domačih delavcev. Dovoljenje se je izdalo največ za dobo veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje. Do konca leta 1974 je bilo tako izdanih 19 dovoljenj. Podatek pa ni točen, ker do sprejema uredbe zavod ni vodil evidence o tujih državljanih, ki so bili zaposleni pri nas. 31. decembra 1975 je bilo na območju 18 ljubljanskih skupnosti za zaposlovanje zaposlenih 91 tujih državljanov, Največ le-teh je imelo visoko izobrazbo (27), najmanj pa poklicno šolo (1).

V letu 1978 je bil sprejet nov Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki je opredeljeval naloge skupnosti za zaposlovanje in določal obliko organiziranosti skupnosti za zaposlovanje ter njihovih strokovnih služb. Zaradi racionalnosti dela so se občinske skupnosti sporazumele za združevanje nekaterih nalog na nivoju medobčinskih skupnosti in Zveze skupnosti za zaposlovanje SRS. V Ljubljani je Mestna skupnost za zaposlovanje opravljala funkcijo usklajevanja dela in skupnega ugotavljanja virov za zaposlovanje in usklajevala te vire s potrebami združenega dela. Medobčinska skupnost za zaposlovanje je zagotavljala regijsko solidarnost, skupne aktivnosti na področju medrepubliškega zaposlovanja, zaposlovanja v tujini, varstva invalidov, informatike in usklajevanja ostalih aktivnosti med občinskimi skupnostmi ljubljanske regije. Zveza skupnosti za zaposlovanje je izvajala skupne zadeve s področja zaposlovanja, ki bo bile pomembne za enotno izvrševanje nalog za celotno območje republike, za medrepubliško zaposlovanje, zaposlovanje v tujini in za sistem solidarnosti v SRS. Temeljni samoupravni organ občinske, mestne in medobčinske skupnosti za zaposlovanje je bil skupščina, ki je bila enodomna. Za izvrševanje nalog s posameznih področij so skupščine v občinah izvolile naslednje organe: izvršilni odbor, komisijo za socialno varnost, odbor za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito, odbor za štipendiranje, v nekaterih občinah pa so za potrebe usklajevanja planov zaposlovanja ustanovile posebne komisije. Pri vseh skupnostih so delovali tudi odbori samoupravne delavske kontrole.

Strokovno službo Medobčinske skupnosti za zaposlovanje Ljubljana, ki je delovala za potrebe osemnajstih občin ljubljanske regije, mestne in medobčinske skupnosti so ustanovile občinske skupnosti s posebnim sklepom. Opravljala je dela na naslednjih področjih: posredovanje zaposlitev, usposabljanje nezaposlenih delavcev in invalidnih oseb, poklicno usmerjanje mladine in odraslih ter štipendiranje, pravna opravila ter opravila v zvezi s socialno varnostjo, analitična, planska in statistična opravila, računovodsko-finančna in knjigovodska opravila, organizacijsko koordinativna ter administrativno tehnična opravila za potrebe organov skupnosti.

Glede uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila so pogoji ostali enaki kot so bili v zakonu iz leta 1974. Zakon je bil dopolnjen z določbo, da se je ženi med nosečnostjo do poroda in po porodu denarno nadomestilo izplačevalo tudi po preteku časa, ki je bil določen za izplačevanje, in sicer toliko časa, kolikor je imela zaposlena žena pravico do porodniškega dopusta.

Denarno nadomestilo je bilo potrebno zahtevati v 15 dneh po prenehanju delovnega razmerja, da se je izplačevalo od prvega dneva nezaposlenosti. Če je bila zahteva vložena kasneje, se je nadomestilo izplačevalo od dneva vložitve zahteve. Denarno nadomestilo ni bilo priznano osebi, ki je vložila zahtevo po preteku časa, za katerega bi se ji izplačevalo.

V letu 1978 je v Sloveniji 7.395 oseb prejemalo denarno nadomestilo.

Denarno pomoč je lahko prejemala oseba, katere dohodki (skupaj z dohodki članov njene ožje družine) niso presegali zneska, ki je bil enak zajamčenemu osebnemu dohodku, in ki ni prejemala denarnih dajatev za izobraževanje. Zahtevo za denarno pomoč je morala oseba vložiti v 30 dneh po izteku pravice do denarnega nadomestila in v tem roku predložiti dokazila. Če v tem roku ni predložila dokazil, je prejemala denarno pomoč od dneva, ko je s predložitvijo dokazala, da izpolnjuje zahtevane pogoje. Denarna pomoč ni bila časovno omejena.

Brezposelnost je od leta 1971 neprestano naraščala in leta 1978 dosegla v Jugoslaviji 12 % vse delovne sile, od tega je bilo 66 % iskalcev prve zaposlitve (1973. leta pa 55,2 %). To je uvrstilo Jugoslavijo med tiste evropske dežele, v katerih je bila brezposelnost eden najtežjih ekonomskih in družbenih problemov.

V letu 1978 se je v Sloveniji prijavilo 22.692 brezposelnih oseb (v Ljubljani - 5.145), stanje na dan 31. 12. 1978 pa je bilo 10.971 brezposelnih (v Ljubljani - 2,117).

V tem letu je v Sloveniji delalo tudi 434 tujih državljanov, največ iz Italije - 92, po eden pa iz Alžirije, Belgije, Burundija, Izraela, Kostarike, Libanona, Madžarske, Malte, Nepala, SSSR, Zgornje Volte in Zaira. Največ jih je imelo visoko strokovno izobrazbo - 188, najmanj je bilo delavcev brez poklica - 13.

S 1. oktobrom 1982 je bil spremenjen Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Dopolnjen je bil člen, ki določa višino denarnega nadomestila. Le-to ni smelo biti nižje od višine ugotovljenih minimalnih življenjskih stroškov in ne višje od poprečnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v SRS v preteklem koledarskem letu. Rok za uveljavljanje pravice je bil s petnajstih podaljšan na trideset dni.

Dopolnjen pa je bil tudi 32. člen, ki je razširil pravico do denarne pomoči tudi na pripravnike, ki so bili zaposleni manj kot 9 mesecev in so uspešno končali pripravništvo ter izpolnjevali ostale z zakonom določene pogoje.

V letu 1982 se je v Sloveniji prijavilo 26.543 oseb (v Ljubljani - 5.797).

Tujih državljanov je bilo zaposlenih 361, še vedno največ iz Italije - 69, največ z visoko izobrazbo - 134, najmanj pa delavcev brez poklica - 19.

Na podlagi 14. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je stopil v veljavo 1. 1. 1984, so bile osebe, ki so prejemale denarno nadomestilo za primer brezposelnosti v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zavarovane za čas prejemanja denarnega nadomestila, vendar največ eno leto. S spremembo pokojninskega zakona, ki je pričela veljati 1. 1. 1988, so bili delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja ali redne likvidacije, zavarovani ves čas prejemanja denarnega nadomestila in ne le eno leto.

S 1. 1. 1988 so pričele veljati nove spremembe Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Spremenila se je osnova za denarno nadomestilo. Namesto dohodka v letu pred prenehanjem delovnega razmerja je bila nova osnova dohodek v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Osnova za odmero denarnega nadomestila za osebe, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, so bili lahko zadnji trije meseci pred prehodom na izplačevanje zmanjšanih osebnih dohodkov, če je bilo to ugodnejše kot zadnji trije meseci. Denarno nadomestilo je znašalo 60 % od te osnove in 80 % za osebe, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. Denarno nadomestilo ni smelo biti nižje od najnižjega zneska, ki je zagotavljal socialno in materialno varnost delavca, in ne višje od dvakratnega zneska poprečnega čistega osebnega dohodka zaposlenih v SRS v preteklem četrtletju.

Zakon je prinesel drugačno, ugodnejšo obravnavo delavcev, ki so izgubili zaposlitev zaradi stečajev, ki so se tedaj začeli pojavljati kot posledica prestrukturiranja gospodarstva, velike podzaposlenoti, ki je bila posledica socialističnega tipa gospodarstva, izredno visoke inflacije in vdorov v denarni sistem (npr. Agrocommerce). Vse to je imelo za posledico večje število stečajev, s tem pa tudi večje število upravičencev do denarnih dajatev za brezposelnost in poleg tega manjše možnosti za ponovno zaposlitev.

Osebi, ki je imela več kot 15 let delovne dobe in ji je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja ali redne likvidacije, se je denarno nadomestilo izplačevalo v dvakratnem trajanju.

Novela zakona iz leta 1988 pa je prinesla tudi revolucionarno novost - izplačilo denarnega nadomestila v enkratnem znesku, če je oseba uporabila ta sredstva za razširitev materialne osnove dela organizacije, kjer se je zaposlila, če je pričela opravljati samostojno dejavnost ali je ustanovila pogodbeno organizacijo združenega dela.

V letu 1988 se je 196 (37) delavcev odločilo za izplačilo denarnega nadomestila v enkratnem znesku (skupaj 1.751.226.552,00 din, kar je bilo 15 % vseh sredstev namenjenih za socialno varnost brezposelnih oseb). 183 jih je vložilo sredstva v razširitev materialne osnove dela OZD, 9 v zasebno obrt in 4 v kooperantska razmerja.

Denarna pomoč se je skrajšala na največ dve leti, pri čemer se je v ta čas všteval tudi čas prejemanja denarnega nadomestila.

Novela je prinesla še eno novost - možnost sofinanciranja preusposobitev in prekvalifikacij že zaposlenih delavcev, če je njihovo delo postalo v organizaciji nepotrebno zaradi ekonomskih težav, tehničnih in tehnoloških izboljšav ter jim je mogoče le s prekvalifikacijo zagotoviti drugo delo. V letu 1988 je bilo na ta način sofinancirano preusposabljanje 5.597 presežnih delavcev iz 30 organizacij.

Skip Navigation LinksDomovO ZRSZPredstavitevZgodovina1974 do1990

ncips

Oglasite se v Kariernem središču. Obiščite delavnice in druge dogodke

Karierno središče

eSvetovanje

Oglejte si uporabne nasvete za iskanje zaposlitve.

eSvetovanje

eures

Obiščite evropski portal za zaposlitveno mobilnost.

EURES

FB     LinkedIn    You Tube

Spremljajte nas!

Facebook, LinkedIn,
You Tube