Preskoci do navigacije

Preskoci do vsebine

1960 - Zavod za zaposlovanje

Od leta 1960 do 1974

Leta 1960 smo dobili povsem nov zakon o zaposlovanju - Zakon o službi za zaposlovanje delavcev, ki je bil razglašen 2. 7. 1960, je poveril opravljanje te službe Zavodom za zaposlovanje delavcev. Zavodi so bili ustanovljeni za eno ali več občin. Zavod je za območje občine ustanovil občinski ljudski odbor, na republiškem nivoju pa izvršni svet. Občinski zavodi so opravljali predvsem operativno delo, stike z nezaposlenimi delavci, odločanje o pravicah delavcev, itd. Zakon o službi za zaposlovanje delavcev je določal, da je zavod dolžan napotiti delavca v podjetje, ko prejme njegovo prijavo o prostem delovnem mestu. Prednost pri zaposlitvi so imeli delavci, ki so prejemali denarno nadomestilo, in tisti z daljšo čakalno dobo.

Občinski ljudski odbor je na seji Občinskega zbora in Zbora proizvajalcev dne 29. 12. 1960 sprejel Odločbo o ustanovitvi Zavoda za zaposlovanje delavcev Ljubljana. Sedež zavoda je bil na Gosposvetski cesti 17 (nekdanja Delavska zbornica). Zavod je opravljal naloge, določene z Zakonom o službi za zaposlovanje delavcev in v drugih ustreznih predpisih. Dohodki zavoda so se ustvarjali iz prispevka za zaposlovanje, dotacij iz občinskih proračunov, za katere je zavod delal, in ostalih dotacij. Zavod je imel sklad za zagotavljanje pravic brezposelnih delavcev. Sklad je upravljal Svet zavoda skladno z zakonskimi predpisi. Poleg tega pa je imel zavod še investicijski sklad, sklad za nagrajevanje in rezervni sklad. S 1. januarjem 1961 je novoustanovljeni zavod prevzel zaposlene delavce, delovno prostore in inventar dotedanje Posredovalnice za delo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana-Center.

V okviru zavoda je delovala tudi Ambulanta za medicino poklicnega usmerjanja. Temeljne naloge ambulante so bile: ugotavljanje psihofizičnega stanja mladine pred odločitvijo za poklic, pregledi invalidnih in za delo manj zmožnih oseb in svetovanje najprimernejše zaposlitve le-tem, poklicno prosvetljevanje mladine in odraslih z vidika fizičnih zahtevnosti posameznih poklicev, nudenje pomoči pri vraščanju v poklic, prilagajanju delovnemu mestu ali nadaljnjemu šolanju. Če so imele še proste delovne kapacitete, so opravljale tudi prve zdravstvene preglede pred nastopom prve zaposlitve pri zavodu prijavljenih oseb in preglede ob spremembi poklica ali ob ponovni zaposlitvi po prekinitvi dela nad 6 mesecev. Opravljale so tudi zdravniške preglede in nudile pomoč zaposlenim na zavodu in njihovim svojcem.

Z novim zakonom je bila ukinjena služba poklicnega svetovanja v dotedanji obliki in bila po novem organizirana kot sestavni del nalog novega zavoda za zaposlovanje. Na področju Dravske banovine je bila že leta 1938 ustanovljena poklicna svetovalnica, ki je s krajšo prekinitvijo delovala vse do leta 1945. Po vojni se je šele v maju 1952 formiral Inštitut za psihologijo dela in v njegovem sestavu je začela delovati tudi poklicne svetovalnica. Institut je deloval pod imenom Centralni higienski zavod - Institut za psihologijo dela - Poklicna svetovalnica Ljubljana. Zakonsko so bile naloge poklicnega svetovanja prvič urejene v Odredbi o organizaciji posredovanja dela v letu 1952, pozneje pa v Zakonu o delovnih razmerjih leta 1957, Splošnem zakonu o šolstvu leta 1958 in v Zakonu o osnovni šoli leta 1959. Leta 1955 je pričel Zavod za proučevanje dela in varnosti pri delu LRS v povezavi z Upravo za posredovanje dela LRS s pripravami za ustanavljanje referatov za izbiro poklica pri okrajnih posredovalnicah za delo. Takrat so se delavci na področju poklicnega svetovanja strokovno osamosvojili.

9. aprila 1963. leta je bila sprejeta Ustava SRS, ki je poudarjala svobodno združeno delo in samoupravljanje delovnih ljudi. Zavodi so postali samostojne in samoupravne delovne organizacije na področju družbenih služb. Temeljni zakon o organizaciji in financiranju zaposlovanja je uzakonil skupnosti za zaposlovanje kot posebna samoupravna telesa. Podrobnejša ureditev organizacije zaposlovanja pa je bila stvar splošnih aktov skupnosti za zaposlovanje, predvsem statuta. Tega leta je ljubljanski zavod dobil nove prostore na Parmovi 32.

Zaposlovanje je v šestdesetih letih močno nihalo: od 13 % letnega porasta pred gospodarsko reformo (leta 1965) do padca za 3 % v prvih dveh letih reformnega obdobja. Časovno obdobje do konca šestdesetih let lahko opredelimo kot obdobje relativno upočasnjenega zaposlovanja na upravnoadministrativnem področju, v ekonomski in pravnopolitični strukturi in socialno kulturni nadstavbi. Po uvedbi gospodarske reforme je brezposelnost v Jugoslaviji postala problem. Reševali smo jo pretežno s politiko ekonomske migracije, to je s prelivanjem delovne sile znotraj državnih meja in z odhajanjem naših ljudi na začasno delo v tujino.

Z izdajo navodila Zveznega sekretariata za delo o postopku pri zaposlovanju v tujini dne 15. 10. 1963 je bila zavodom za zaposlovanje dana pristojnost za izdajanje napotil delavcev za odhod v tujino zaradi začasne zaposlitve. Osnovni namen navodila je bil zavarovati domače gospodarstvo in družbene službe pred nekontroliranimi odhodi strokovnih kadrov na delo v tujino in zagotoviti našim delavcem na delu v tujini enake pravice iz delovnega razmerja, kot so jih imeli drugi, pri tujem delodajalcu zaposleni delavci.

Zavodi so pričeli s praktičnim izvajanjem navodila šele v februarju 1964, ko so od Zveznega sekretariata za delo dobili ustrezna navodila.

V letu 1964 je bilo pri vseh zavodih za zaposlovanje v Sloveniji vloženih 5.629 prošenj za izdajo napotila za odhod v tujino na začasno delo. Zavodi so izdali 4.718 napotil, ostale so zavrnili. Med napotenimi osebami so prevladovali kmetje (3.795), 880 je bilo delavcev, 40 strokovnjakov in 3 obrtniki. Največ prošenj je bilo vloženih na zavodu v Murski Soboti (4.313), kjer so izdali 4.024 napotil, ostale pa zvrnili. Najmanj prošenj je bilo vloženih na zavodu v Ljubljani in sicer 125; izdanih je bilo 33 napotil, 92 prošenj so zavrnili.

Med tujimi delodajalci, ki so zaposlovali naše delavce so prevladovali avstrijski, nemški in švicarski .

Na podlagi Zakona o organizaciji in financiranju zaposlovanja z dne 27. 12. 1965 so ustanovili Komunalne skupnosti za zaposlovanje z namenom, da bi le-te v republiki vsaka zase predstavljale zaključeno geografsko in gospodarsko zaokroženo območje, v katerem bi bilo možno relativno avtonomno spreminjati in obravnavati problematiko zaposlovanja, in ki bi pomenile dovolj močno materialno osnovo za izvajanje kompleksne dejavnosti na področju zaposlovanja. Izvajalci zaposlovanja so postali Komunalni zavodi za zaposlovanje. Komunalni zavod za zaposlovanje Ljubljana je v skladu s citiranim zakonom ustanovila Skupščina komunalne skupnosti za zaposlovanje 15. marca 1966. Zavod je posloval na območju Komunalne skupnosti za zaposlovanje Ljubljana, ki so jo sestavljale naslednje občine: Cerknica, Domžale, Grosuplje, Hrastnik, Idrija, Kamnik, Kočevje, Litija, Ljubljana Bežigrad, Ljubljana Center, Ljubljana Moste - Polje, Ljubljana Šiška, Ljubljana Vič, Logatec, Trbovlje, Vrhnika in Zagorje ob Savi.

Poleg Komunalne skupnosti za zaposlovanje Ljubljana je bilo ustanovljenih še 8 komunalnih zavodov za zaposlovanje, in sicer:

- Celje (ustanovljen 23. 3. 1966 za občine: Celje, Slovenske Konjice, Sevnica, Žalec, Brežice, Laško, Šentjur pri Celju in Šmarje pri Jelšah);

- Koper (ustanovljen 2. 4. 1966 za občine: Koper, Izola, Piran, Sežana, Postojna in Ilirska Bistrica);

- Kranj (ustanovljen 5. 3. 1966 za občine: Kranj, Škofja Loka, Jesenice, Tržič in Radovljica);

- Maribor (ustanovljen 9. 3. 1966 za občine: Maribor Center, Maribor Tezno, Maribor Tabor, Lenart, Slovenska Bistrica, Ptuj, Ormož in Ljutomer);

- Murska Sobota (ustanovljen 23. 2. 1966 za občine: Murska Sobota, Lendava in Radgona);

- Nova Gorica (ustanovljen 26. 2. 1966 za občine: Nova Gorica, Ajdovščina in Tolmin);

- Novo mesto, ustanovljen 11. 3. 1966 za občine: Novo mesto, Trebnje, Črnomelj, Metlika in Krško);

-Velenje (ustanovljen za občine: Velenje, Mozirje, Dravograd, Radlje, Ravne in Slovenj Gradec.

Kriterije za ustanovitev komunalnih skupnosti za zaposlovanje določa 2. člen Zakona o organizaciji in financiranju zaposlovanja, ki pravi, da se komunalna skupnost za zaposlovanje ustanovi za območje ene ali več občin, če je na tem območju najmanj 85.000 prebivalcev in od tega najmanj 25.000 aktivnih zavarovancev.

Skupščina Republiške skupnosti za zaposlovanje je na svoji 1. Seji dne 24. 5. 1966 ustanovila Republiški zavod za zaposlovanje in mu naročila, naj svojo organizacijo in sistemizacijo prilagodi nalogam, ki so določene s temeljnim Zakonom o organizaciji in financiranju zaposlovanja.

Zavod je opravljal naslednje zadeve: posredoval pri zaposlovanju delovnih ljudi; odločal o pravicah delovnih ljudi med začasno brezposelnostjo in izvrševal plačila po odločbah; skrbel za prehodno in začasno nastanitev delovnih ljudi, ki so iskali zaposlitev; pomagal pri izbiri poklica; sodeloval pri ugotavljanju delovnih mest za invalide in druge, za delo omejeno zmožne osebe; na zahtevo delovnih ljudi in delovnih organizacij je organiziral specialistične preiskave, s katerimi je ugotavljal psihološke in medicinske indikacije za opravljanje določenega poklica; opravljal naloge v zvezi s specifičnimi potrebami organizacij in na njihovo zahtevo tudi naloge v zvezi s strokovno usposobitvijo in prekvalifikacijo delavcev; opravljal zadeve v zvezi z zaposlovanjem jugoslovanskih delavcev v tujini; dajal republiškemu zavodu in skupščini skupnosti letna in druga zahtevana poročila. Organi zavoda so bili: svet zavoda, ki je imel 15 članov, direktor in komisije sveta.

Na podlagi Zakona o organizaciji in financiranju zaposlovanja je imel delavec med začasno brezposelnostjo tudi pravico do gmotne oskrbe, ki je obsegala pravico do denarnega nadomestila, zdravstveno varstvo, otroški dodatek, povračilo prevoznih in selitvenih stroškov in denarno pomoč med strokovnim usposabljanjem. Delavec je moral izpolnjevati pogoje za pridobitev pravice do denarnega nadomestila, in sicer je moral biti zaposlen najmanj eno leto brez presledka ali 12 mesecev s presledki v zadnjih 18 mesecih; pri pristojnem občinskem zavodu za zaposlovanje se je moral prijaviti v 30 dneh po prenehanju dela; njegovi dohodki, skupaj z dohodki članov njegove ožje družine ali gospodinjstva, od katerih se plačujejo davki oziroma prispevki, niso smeli presegati zneska, ki ga je z odlokom določila republiška skupščina; delovno razmerje mu ni smelo prenehalo zaradi izključitve na podlagi zakona ali njegove izjave, da izstopa iz delovne skupnosti. Denarno nadomestilo je znašalo 50 % poprečnega osebnega dohodka delavca v preteklih treh mesecih in se je izplačevalo glede na skupen čas dotedanjega dela: 6 mesecev za eno leto nepretrganega dela ali za 18 mesecev s prekinitvami v zadnjih dveh letih; 12 mesecev za 30 mesecev nepretrganega dela ali 50 mesecev s presledki v zadnjih petih letih; 18 mesecev za 5 do 10 let dela in 24 mesecev za več kot 10 let dela.

Izplačevanje denarnega nadomestila se je lahko podaljšalo delavki med nosečnostjo do poroda in po porodu za toliko časa, kolikor je imela zaposlena žena pravico do skrajšanega delovnega časa, ker je hranila otroka. Izplačevanje se je podaljšalo tudi delavcu, ki ga je občinski zavod poslal na strokovno usposobitev oziroma prekvalifikacijo, in sicer za toliko časa, dokler ni pretekel rok, ki mu je bil določen za strokovno usposobitev oz. prekvalifikacijo.

Že leta 1968 se je v Sloveniji (pa tudi v Jugoslaviji) nezaposlenost tako povečala, da je povzročila politične motnje. V letu 1967 je bilo zaposlenih 1 % manj ljudi kot leta 1964. Število oseb, ki so iskale zaposlitev, je bilo leta 1968 za 47% višje kakor leta 1964 (leta 1964 je bilo 7.749 in leta 1968 19.033 brezposelnih oseb). Zaradi povečane nezaposlenosti in večjega povpraševanja po delavcih s strani delodajalcev v Nemčiji je prišlo do povečanega zaposlovanja v tujini. V tem letu je odšlo na začasno delo v tujino 14.210 registriranih delavcev. Vključno z neregistriranimi delavci pa jih je odšlo v tujino med 18.000 in 20.000. Pri emigrantih je bilo opazno povečano število industrijskih delavcev, upadlo pa je število kmetov, in sicer za 10 % glede na preteklo leto. Največ delavcev je odšlo v tujino z murskosoboškega področja, najmanj pa s koprskega, novomeškega in novogoriškega.

V letu 1968 je republiški zavod začel s pripravami za uvedbo DOK (delavčev osebni karton) sistema. Namen sistema je bil opis in strokovna obravnava kandidatov ter enotno evidentiranje podatkov o iskalcih zaposlitve za potrebe statističnih pregledov in analiz. Republiški zavod za zaposlovanje je izdal Priročnik DOK, v katerem so bila navodila za izvajanje novega DOK sistema, natisnil obrazce DOK, DOK 1 in DOK 2 in jih razposlal vsem zavodom.

Konec maja 1968 je republiški zavod organiziral za vse svetovalce zaposlitve informativne seminarje za uvedbo sistema DOK. Prvi del izpitov za svetovalce je bil 20. in 21. novembra 1968 v Ljubljani. Od 55 prijavljenih kandidatov jih je 48 dobilo dovoljenje za opravljanje izpita. 30 kandidatov je izpit opravilo, 18 pa ne.

Leto 1969 je prineslo nekaj novosti pri zaposlovanju naših delavcev v tujini, saj so bila prizadevanja delavcev zavoda za zaposlovanje usmerjena k čim boljšemu organiziranju zaposlovanja naših delavcev v tujini in čim hitrejšemu sprejemu nekaterih meddržavnih sporazumov o urejevanju zaposlovanja naših delavcev v tujini, zagotavljanju njihovega socialnega in ostalega varstva kot tudi korekciji že obstoječih meddržavnih sporazumov. Tako so bili v letu 1969 sprejeti naslednji akti: Sporazum o ureditvi zaposlovanja jugoslovanskih delavcev v ZRN; Konvencija o socialni varnosti med ZRN in Jugoslavijo; Sporazum o denarnem nadomestilu za čas brezposelnosti med SFRJ in ZRN; korigiran je bil že obstoječi sporazum o zaposlovanju jugoslovanskih delavcev v Avstriji, predvsem del, ki se nanaša na delo mešanega dela avstrijsko-jugoslovanske komisije v Beogradu; sklenjen je bil Dogovor o postopku zaposlovanja naših delavcev na Nizozemsko, čeprav do podpisa v letu 1969 ni prišlo; podpisan je bil Sporazum o zaposlovanju naših delavcev v Avstralijo; začeli so se dogovori za sklenitev sporazuma z Belgijo, Luksemburgom in Kanado; sprožena je bila zahteva za popravke obstoječe Konvencije o socialni varnosti med Avstrijo in Jugoslavijo ter med Švico in Jugoslavijo; postavljena je bila zahteva za popravek obstoječega sporazuma o zaposlovanju med SFRJ in ZRN, ker nemška stran ni v celoti spoštovala veljavnega sporazuma; podana je bila uradna zahteva avstrijski vladi, da mora zaposlovanje v Avstrijo potekati v skladu s sklenjenimi meddržavnimi sporazumi. Služba za zaposlovanje pa je v lastni založbi izdajala vse obrazce, potrebne delavcem za zagotavljanje njihovih pravic iz delovne in socialne zakonodaje takrat, ko so odpovedale vse zvezne akcije na tem področju.

Skip Navigation LinksDomovO ZRSZPredstavitevZgodovina1960 do 1974

ncips

Oglasite se v Kariernem središču. Obiščite delavnice in druge dogodke

Karierno središče

eSvetovanje

Oglejte si uporabne nasvete za iskanje zaposlitve.

eSvetovanje

eures

Obiščite evropski portal za zaposlitveno mobilnost.

EURES

FB     LinkedIn    You Tube

Spremljajte nas!

Facebook, LinkedIn,
You Tube