Preskoci do navigacije

Preskoci do vsebine

Od osvoboditve do leta 1954

Značilnost obdobja neposredno po osvoboditvi je, da je bila v Jugoslaviji in vseh njenih republikah, s tem pa tudi v Sloveniji, najvažnejša naloga obnova v vojni uničenega gospodarstva in ustvarjanje pogojev za hitrejši gospodarski razvoj. Zahvaljujoč pospešeni industrializaciji je bilo v kratkem času na voljo veliko delovnih mest v nekmetijskih dejavnostih in s tem omogočeno zaposlovanje delovne sile iz vasi.

Organizacija zaposlovanja je skladno s političnim in ekonomskim sistemom imela vse značilnosti centralističnega urejanja in organiziranja zaposlovanja, kljub temu pa se je v marsičem izognila togemu političnemu sistemu in zadržala del svoje organizacijske avtonomnosti, kar je bilo mogoče zaradi lastne dolgoletne tradicije in polstoletnie zgodovinske poti, ki ni bila prekinjena niti v najtežjih časih.

V tem obdobju nezaposlenost pravzaprav ni bila velik problem, temveč bolj vprašanje zagotavljanja usposabljanja ter zaposlovanja strokovnih kadrov.

Poglejmo, kako je bilo na mikro nivoju zaposlovanje konkretno urejeno v Sloveniji.
Leta 1945 je bila ustanovljena Javna borza dela za Slovenijo v Ljubljani, ki pa je bila že 18. 4. 1946 odpravljena z uredbo ministra za delo FLRJ. Služba posredovanja dela je bila naložena Glavnim odborom Enotnih sindikatov delavcev in nameščencev v Sloveniji. Glavni odbor Enotnih sindikatov delavcev in nameščencev v Sloveniji je sporazumno z Ministrstvom za delo FLRJ predpisal Pravilo o organizaciji posredovanja dela. V tem obdobju je bil pri glavnem odboru Enotnih sindikatov delavcev in nameščencev odsek za posredovanje dela, ki je opravljal posle posredovanja dela po pokrajinskih odborih Enotnih sindikatov, po krajevnih sindikalnih svetih in revirnih odborih ter po sindikalnih podružnicah in delavskih zaupnikih v podjetjih in ustanovah. Posredovanje dela je bilo financirano iz rednih dohodkov (določene doklade za posredovanje dela, dohodki od obrazcev za vožnjo s popustom brezposelnih delavcev, dohodki od obresti) in izrednih sredstev (državne dotacije in drugi dohodki).

Pravila o organizaciji posredovanja dela so podrobneje opredeljevala delovno področje panoge posredovanja dela. Podporo so lahko prejemali delavci, ki so bili člani socialnega zavarovanja, izjemoma pa tudi delavci s slabšim premoženjskim stanjem. Podpora je bila lahko v različnih oblikah: popust pri vožnji, popotnina v živilih ali denarju, stroški prehrane in prenočišča do pet dni za delavce, ki so potovali v drug kraj. To podporo je smel delavec dobiti največ trikrat v šestih mesecih nepretrgane brezposelnosti, za katero pa ni bila kriv sam. Podpore niso prejemali delavci, ki so imeli postranske prihodke ali so prejemali drugačne podpore. Če je delavec odklonil zaposlitev, so mu lahko odrekli podporo za največ 12 naslednjih mesecev. Pomoč med brezposelnostjo ni bila pravno priznana pravica delavca, ampak je o prošnjah odločal odgovorni vodja panoge posredovanja dela v krajevnem sindikalnem organu.

1. julija 1947 je stopil v veljavo Pravilnik o organizaciji službe za zaposlitev delavcev. Le-tega je predpisal osrednji odbor Enotnih sindikatov Jugoslavije v soglasju z ministrom za delo FLRJ.

Med nalogami službe za zaposlitev delavcev je bilo najpomembnejše posredovanje in zagotavljanje delavcev narodnemu gospodarstvu. Delovne sile je namreč v času obnove močno primanjkovalo. Med naloge službe pa je spadalo tudi dajanje podpore brezposelnim delavcem. Le-to so dobili le tisti, ki so že bili v delovnem razmerju. Tisti, ki so iskali prvo zaposlitev, pa so lahko prejeli le podporo v naravi ali potnino. Podpora je bila lahko redna ali izredna, še vedno pa je o njej odločal odgovorni vodja. Pravilnik je nalagal krajevnim sindikalnim svetom tudi vzdrževanje zveze z upravami podjetij, ki so morale svetom posredovati natančne podatke o potrebnih delavcih. Tako je bilo prvič omenjeno sodelovanje med podjetji in službo za zaposlovanje.

Za opravljanje dela v zvezi s pridobivanjem nove delovne sile in njenim vključevanjem v gospodarstvo so bile ustanovljene Uprave za delovno silo v okviru Ljudskih odborov, in sicer z Uredbo o službi in upravah za vključitev delovne sile v gospodarstvo z dne 10. 9. 1948. Ustanovljena so bila Ministrstva za delo, ki so odrejala sredstva za kritje stroškov za prehrano in prevoze začasno nezaposlenih delavcev. Glavna naloga uprav za delovno silo je bila pridobitev vse rezervne delovne sile na svojih področjih za potrebe izgradnje nove domovine in prioritetnih podjetij. Morale so skrbeti tudi za pravilno planiranje potreb po delovni sili posameznih podjetij in nadzorovati pravilno razdeljevanje živilskih nakaznic.

Na podlagi Uredbe o organizaciji posredovanja dela z dne 29. 3. 1952 so okrajni in mestni ljudski obori ustanovili Biroje za posredovanje dela, odpravljene pa so bile Uprave za delovno silo. Ta uredba ureja vključevanje delavcev v gospodarstvo na podlagi strogih gospodarskih planov. Novi organi za posredovanje dela so postale Okrajne (mestne) posredovalnice za delo in Republiška uprava za posredovanje dela. Okrajne posredovalnice za delo so ustanavljali okrajni in mestni ljudski odbori, na katerih območju se je pokazala potreba za posebnim organom za posredovanje dela. Upravni odbor je bil sestavljen iz dveh predstavnikov ljudskih odbornikov in dveh predstavnikov okrajnega sindikalnega sveta. Bil je tudi pritožbeni organ zoper odločbe posredovalnice za delo. Okrajna posredovalnica za delo je sprejemala prijave oseb, ki so iskale zaposlitev, in tudi prijave podjetij, ki so iskale delavce.

Poleg tega je imela Okrajna posredovalnica za delo naslednje naloge: izdajanje nalogov za plačilo oskrbnine nezaposlenim, ustanavljanje prenočišč za delavce, ki so bili prijavljeni na območju biroja, skrb za znižane ali brezplačne vožnje tistim, ki so bili zaradi zaposlitve napoteni v druge kraje, skrb za sprejem in zaposlitev izseljencev, ki se vračajo v domovino, dajanje obvestil o možnostih za izučitev posameznih poklicev ter preverjanje dokumentacije za izdajo delovnih knjižic in registriranje delovnih knjižic.

Tudi republiška uprava je imela upravni odbor s štirimi člani. Dva je imenoval republiški svet za ljudsko zdravstvo in socialno politiko, dva pa republiški svet sindikatov. Naloge republiških organov pa so bile predvsem koordinacija med biroji, sodelovanje z državnimi organi in skrb za pravilno zaposlitev posebnih kategorij delavcev, npr. žensk, invalidov, vojaških oseb, izseljencev povratnikov in druge naloge.

Istega leta je bila sprejeta Uredba o oskrbnini in drugih pravicah delavcev, ki začasno niso v delovnem razmerju. Tokrat se pravica do oskrbnine prvič pojavlja v jugoslovanski zakonodaji. Do oskrbnine in drugih pravic v času začasne nezaposlenosti so imeli delavci, ki so bili v delovnem razmerju in jim je le-to prenehalo brez njihove krivde, če so izpolnjevali določene pogoje in so se prijavili posredovalnici za delo najkasneje v 30 dneh po prenehanju zaposlitve. S temi osebami so bili izenačeni honorarni uslužbenci, ki jim je bilo honorarno delo edini vir preživljanja, pa tudi vajenci in učenci industrijskih šol, ki po končanem šolanju niso uspeli dobiti zaposlitve. Pravico do oskrbnine in druge pravice so imele tiste osebe, ki jim je delovno razmerje prenehalo brez njihove krivde v času po 1. oktobru 1951. Poleg že navedenih pogojev so morale osebe izpolnjevati še pogoj delovne dobe, in sicer vsaj dve leti nepretrgane zaposlitve pred prenehanjem delovnega razmerja ali pa skupno pet let po 15. maju 1945. Navedena delovna doba ni bila potrebna za izseljence povratnike in politične emigrante, ki jim je dala Jugoslavija politični azil, ter za vajence in učence industrijskih šol. Če delavec ni imel predpisane delovne dobe, pa je sodeloval v NOB, se mu je v delovno dobo všteval tudi čas, ki ga je po 15. maju 1945 prebil v JLA. Naslednji pogoj je bilo premoženjsko stanje, in sicer dohodek gospodinjstva ni smel presegati 2.000 dinarjev mesečno na posameznega družinskega člana. Med dohodke so šteli dohodke iz posestva, najemnine iz stanovanj, dohodke iz gospodarskih dejavnosti, plače, pokojnine in otroški dodatek. Niso pa šteli med dohodke osebnih invalidnin vojaških vojnih invalidov. Višina oskrbnine je za delavce in uslužbence v gospodarstvu znašala 50 % tarifne postavke, po kateri jim je bil obračunan zadnji zaslužek, za druge pa 50 % zadnje plače. Zraven so izplačevali otroški dodatek v polnem znesku, če so osebe izpolnjevale pogoje zanj v času, ko jim je prenehalo delovno razmerje. Pravico do otroškega dodatka je priznaval okrajni zavod za socialno zavarovanje. Delovni invalidi II. in III. kategorije so prejemali oskrbnino v višini razlike med zneskom, ki jim je pripadal iz naslova oskrbnine po veljavnih predpisih, ter zneskom invalidnine, ki so jo prejemali po predpisih socialnega zavarovanja. Za izseljence povratnike in politične emigrante je bila osnova za odmero oskrbnine minimalna tarifna postavka po 15. členu Uredbe o delitvi sklada za plače in o zaslužkih delavcev in uslužbencev v gospodarstvu. Uživalci oskrbnine so bili tudi socialno zavarovani. Osebe, ki niso bile upravičene do oskrbnine, vendar so se redno javljale posredovalnici za delo, so bile brezplačno zdravstveno zavarovane, če so imele vsaj eno leto nepretrgane delovne dobe ali pa dve leti in pol po 15. maju 1945. Doba začasne brezposelnosti se je štela v pokojninsko dobo, če so se osebe redno javljale pri posredovalnici za delo. Prav tako se je ta čas všteval tudi v delovno dobo.

Da bi posredovalnice čim bolj uspešno delovale, so morale biti v nenehnem stiku z gospodarskimi organizacijami. Le-te so bile dolžne prijaviti vsako odpoved delovnega razmerja pristojni posredovalnici za delo v treh dneh, sicer odpovedni rok sploh ni pričel teči.

V tem času se je pojavilo tudi vprašanje ustreznosti prostorov ljubljanske Posredovalnice za delo. Prostori v Delavskem domu, kjer je le-ta opravljala svoje delo, niso ustrezali namenu, saj so bili grajeni za samska stanovanja. Upravni odbor posredovalnice je ta problem predstavil Svetu za zdravstvo in Predsedstvu Mestnega ljudskega odbora. Težave so izhajale iz tega, da so bili prostori nekdanje Borze dela v Delavskem domu preurejeni in se je v njih nahajala Delavska knjižnica. Verjetno pa je bil to edini primer v Jugoslaviji, ko prostori nekdanje borze dela niso služili namenu za katerega so bili zgrajeni. Vsa republiška glavna mesta so uporabljala prostore, ki jih je imela nekdanja borza dela. Razmere je še oteževal sistem centralnega ogrevanja. Delavska stanovanja naj bi se namreč ogrevala v popoldanskem času. Zaradi uradnih ur borze dela, ki so bile v dopoldanskem času, je centralno ogrevanje delalo tudi dopoldan in to v vsej stavbi. Tako so se na račun posredovalnice ogrevala tudi delavska stanovanja, kar je povečevalo njene stroške. Prostori, kjer je bila Delavska knjižnica in so nekoč pripadali borzi dela, pa so imeli svoj sistem centralnega ogrevanja. S preselitvijo urada Posredovalnice za delo v navedene prostore bi dobili na razpolago tudi sobe za prenočevanje brezposelnih, ki jih je po obstoječih predpisih posredovalnica morala imeti. Tako je Svet za zdravstvo in socialno politiko predlagal Mestnemu ljudskemu odboru, da na skupni seji obeh zborov sprejme sklep, da se zaradi nemotenega poslovanja Posredovalnice za delo le-tej dodelijo za to namenjeni prostori nekdanje borze dela, Delavski knjižnici, ki je bila tedaj v teh prostorih, pa se preskrbe drugi primerni prostori.

Skip Navigation LinksDomovO ZRSZPredstavitevZgodovina1945 do 1954

ncips

Oglasite se v Kariernem središču. Obiščite delavnice in druge dogodke

Karierno središče

eSvetovanje

Oglejte si uporabne nasvete za iskanje zaposlitve.

eSvetovanje

eures

Obiščite evropski portal za zaposlitveno mobilnost.

EURES

FB     LinkedIn    You Tube

Spremljajte nas!

Facebook, LinkedIn,
You Tube