Preskoci do navigacije

Preskoci do vsebine

Opis poklica

Arhivar

Kratek opis

Arhivar zbira, prevzema, ureja, pregleduje, ocenjuje, popisuje, kategorizira in digitalizira arhivsko gradivo. Pripravlja ga za uporabo raziskovalcem, znanstvenikom, študentom in drugim.
Kaj delavec običajno dela

Arhivsko gradivo je vsako izvirno in reproducirano (pisano, risano, tiskano, fotografirano, magnetno, optično ali kako drugače zapisano) dokumentarno gradivo, ki je nastalo pri delu pravnih oziroma fizičnih oseb in ima trajen pomen za znanost in kulturo. Arhivar mora ustrezno prepoznati arhivsko gradivo in druge dokumente, pri čemer zna ločiti med arhivskim in nearhivskim gradivom (ciklostili in druge redne periodične publikacije se, na primer, ne obravnavajo kot arhivsko gradivo). Ko arhivar prejme določeno gradivo v arhiv (običajno ga v arhiv prinesejo posamezniki ali pa ga posredujejo različne ustanove, včasih pa gradivo pridobi z licitacijo na dražbah), ga najprej pregleda, uredi (še posebej, kadar je arhivsko gradivo ob prevzemu neurejeno), nato ga oceni in valorizira (kar pomeni, da iz gradiva, ki ga pregleduje, izloči gradivo, ki ga ni potrebno arhivirati). Ob tem gradivo, ki ga arhiv že hrani, ali za katerega arhivar oceni, da ga ni potrebno arhivirati, škartira.

Arhivsko gradivo je potrebno ustrezno popisati, shranjeno pa je v posebni arhivski srajčki. Na arhivski srajčki (A3) je zapisan popis vsebine posameznega arhivskega ter vsebinske točke dokumenta. Ko gre za knjižno arhivsko gradivo, arhivar nanj nalepi identifikacijsko nalepko, na kateri piše, kdo je avtor, iz katerega obdobja je knjižno gradivo in kakšna je njegova vsebina v nekaj točkah. Več arhivskih srajčk z arhivskim gradivom je zloženih v eno arhivsko škatlo. Arhivar vsebinsko pregledano arhivsko gradivo oziroma dokument kategorizira, kar pomeni, da ga razporedi po naslovu, vsebini in kronologiji. Nekaterih arhivskih dokumentov se po kronologiji ne sme razvrščati, kar arhivar določi glede na samo vsebino dokumentov.

Ko je gradivo tako pregledano in kategorizirano, poskrbi za ustrezno hranjenje arhivskega gradiva, tako da je na primeren način razporejeno in urejeno na policah ali v omarah. Na gradivo, ki je hudo poškodovano, vendar ima veliko arhivsko vrednost, opozori vodstvo arhiva. V skladu z dogovorom, arhivar poškodovano gradivo ustrezno zaščiti, se po možnosti poveže z drugimi strokovnjaki (knjigovez, restavrator, konservator), ki lahko poškodovano gradivo ustrezno zaščitijo pred nadaljnjim propadanjem. Izjemno poškodovano gradivo, ki se ga ne da ustrezno zaščititi, ali kako drugače ohraniti, arhivar digitalizira, kar pomeni, da naredi digitalno fotografijo dokumenta in na ta način poskrbi, da bo gradivo ostalo na voljo prihodnjim rodovom. V določenih arhivih - na primer škofijski arhivi, arhiv RS in pokrajinski arhivi - se arhivar pri svojem delu srečuje tudi s strankami oziroma uporabniki arhivskega gradiva, pri čemer uporabnikom pomaga pri iskanju ustreznih arhivskih dokumentov in pri iskanju tudi svetuje.

Uporabnikom preda gradivo, opozori, kako naj z gradivom ravnajo, ob koncu delovnega dne pa rabljeno gradivo vrne na arhivske police ter pripravi naročeno arhivsko gradivo za stranke za naslednji dan. Hkrati tudi odgovarja na vprašanja strank in pomaga prebrati zapise. Arhivar tudi rešuje dopise, vloge, prošnje, poizvedbe v povezavi z arhivskimi dokumenti, ki jih pošiljajo iz upravnih enot, sodišč, pri čemer gre največkrat za zadeve, povezane z zemljiškoknjižnimi vpisi v arhivske knjige, denacionalizacijskimi postopki, dednimi postopki ter rodoslovnimi debli. Slovenski arhivi, katerih delovanje sofinancira ministrstvo za kulturo, morajo le- temu redno posredovati poročila o arhivski dejavnosti (o uporabi arhivskega gradiva, o novih dokumentih), ki jih pripravlja arhivar. Nekateri arhivi imajo čitalniški prostor, kjer lahko uporabnik v miru pregleda arhivsko gradivo, vendar pa mora arhivar čitalnico nadzirati, saj nekateri uporabniki z arhivskim gradivom ravnajo neprimerno.
Delovna področja

Arhivar je navadno specialist za določeno zgodovinsko obdobje, vrste gradiva ali za vsebine arhivskega gradiva. Arhivar, ki dela v Arhivu republike Slovenije, je lahko strokovnjak za arhivsko gradivo organov, organizacij in društev s področja gospodarstva, bančništva, zdravstva in socialnega varstva, šolstva, kulture in znanosti, ki so delovali za celotno območje današnje Slovenije ali njenih nekdanjih dežel (od 16. stoletja dalje). Lahko je usposobljen za ravnanje z arhivskim gradivom zemljiških gospostev, rodbin, družin in posameznikov, pomembnih za zgodovino (od 13. stoletja dalje). Arhivar je lahko tudi poznavalec arhivskega gradiva v zbirkah, na primer listin (od 12. stoletja dalje), rokopisov (od 9. stoletja dalje), zemljiških knjig (od 18. stoletja dalje), katastrov (od 18. stoletja dalje) in načrtov (od 18. stoletja dalje).

Lahko ukvarja tudi z arhivskim gradivom republiških upravnih in drugih državnih organov in nekdanjih državnih ali avtonomnih organov na stopnji dežele ali podobni višji stopnji, ki so imeli sedež na ozemlju Slovenije, in so upravno in sodno pokrivali njeno celotno ozemlje (od 15. stoletja dalje). Če je arhivar zaposlen v slovenskem filmskem arhivu, ki hrani slovenske dokumentarne, animirane in igrane filme od najstarejšega slovenskega filma iz leta 1905 dalje, je poznavalec slovenske filmografije. Arhivar v škofijskem arhivu je poznavalec knjižnega dokumentarnega gradiva, kot na primer matičnih knjig, knjig poslovanja škofijskih uradov in župnij ali pa je specialist za spise in druge cerkvene listine. Arhivar, ki ureja cerkvene spise, se največkrat srečuje z zemljiškimi zadevami, matičnimi spremembami (oklici, zapisniki pred poroko, rojstva, smrti), s kupnimi pogodbami in dediščinami.

V arhivih pokrajinskih muzejev je arhivar strokovnjak za arhivske dokumente, vezane na določeno pokrajino, na primer na pergamentne listine določenega obdobja v pokrajini, dokumente zemljiških posesti in veleposesti ter samostanskih redovnih skupnosti. Ureja arhivsko gradivo upravnih uradov, sodišč, podjetij, denarnih ustanov, združenj, društev in institucij. Lahko je tudi strokovnjak za arhivsko gradivo okrožnih, okrajnih, občinskih, mestnih in krajevnih ljudskih odborov in drugih političnih, upravnih in sodnih organizacij oz. ustanov ter poznavalec osebnih fondov in zbirk zgodovinarjev z območja določene pokrajine, znanstvenikov, politikov, pisateljev, skladateljev in drugih.
Delovni pripomočki

Arhivar mora dobro poznati zakonodajo s področja arhivske dejavnosti, pri čemer je najpomembnejše poznavanje zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) ter poznavanje uredbe o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva. Pri delu uporablja določila posameznih pripadajočih pravilnikov, kot na primer pravilnik o strokovni usposobljenosti uslužbencev javnopravnih oseb ter delavcev ponudnikov storitev, ki delajo z dokumentarnim gradivom ter pravilnik o pripravništvu, strokovnih izpitih in pridobivanju nazivov za zaposlene v dejavnostih s področja varstva kulturne dediščine. Predvsem vodje arhivov in njihovi namestniki morajo poznati kontrolne sezname za preverjanje usklajenosti notranjih pravil, strojne in programske opreme ZVDAGA ter uredbo o izročanju gradiva iz arhiva nekdanje Službe državne varnosti.

Arhivar uporablja tudi splošne mednarodne standarde za arhivsko popisovanje in mednarodne standarde za arhivski zapis o ustvarjalcih arhivskega gradiva. Za primer oboroženih spopadov mora poznati tudi konvencijo o varstvu kulturnih dobrin (Haaška konvencija) s pravilnikom za njeno izvrševanje in protokolom. Če arhivar dela z dokumenti, ki vsebujejo podatke o osebnih imenih, pozna in uporablja ustrezne člene zakona o varovanju osebnih podatkih, pri čemer poskrbi, da pri uporabi arhivskega gradiva z osebnimi imeni ne prihaja do zlorab. Vsak arhiv navadno oblikuje tudi svoj pravilnik o delu, ki ga mora arhivar dobro poznati in v katerem je običajno posebej opredeljeno ravnanje z arhivskim gradivom, ki ga določeni arhiv hrani. Pri svojem delu uporablja določila različnih evropskih direktiv in resolucij (na primer o večjem sodelovanju na arhivskem področju med različnimi arhivi in o zaščiti digitalnih vsebin za prihodnje generacije).

Pri delu se srečuje z uporabniki arhivskega gradiva, ki morajo v skladu s pravilnikom arhiva za pridobivanje arhivskega gradiva navadno izpolniti obrazce in naročilnice, kot na primer obrazec za digitalizacijo, naročilnica arhivskega gradiva ali matični list uporabnika. V arhivih je lahko predpisana obvezna uporaba navadnega svinčnika, uporablja pa se lahko tudi druga pisala. Poleg tega so v arhivu tudi stojala za arhivsko gradivo in arhivski kartončki, s pomočjo katerih se arhivsko gradivo varnostno zaščiti. Arhivar lahko pri delu uporablja bele rokavice, in sicer za gradivo, ki je na pergamentnih listih ter lupo, kadar arhivsko gradivo pregleduje in valorizira.

Obvezni delovni pripomoček arhivara je računalnik, v katerem hrani baze podatkov arhivskega gradiva ter digitalni fotoaparat, s pomočjo katerega fotografira izjemno poškodovano papirnato gradivo in ga vsaj v digitalni obliki lahko ohrani za prihodnje rodove. Za dobro organizirano arhivsko gradivo potrebuje arhivske srajčke, na katerih je navedena vsebina določenega arhivskega dokumenta. Zaradi visoke koncentracije arhivskega prahu je pri delu potrebno zaščitno oblačilo (delovna halja), priporočljiva pa je tudi zaščitna maska za obraz. Arhivar za potrebe svojega dela uporablja slovarje iz različnih zgodovinskih obdobij.
Izdelek in storitev

Arhivar zbira, prevzema, ureja, pregleduje, ocenjuje, valorizira, popisuje, kategorizira in digitalizira arhivsko gradivo ter ga pripravlja za uporabo zainteresiranim osebam: raziskovalcem, znanstvenikom, študentom in drugim. Njegova naloga je, da arhivsko gradivo v primernem stanju ter s korektnim odnosom do nacionalne kulturne in zgodovinske dediščine za prihodnje rodove ustrezno zaščiti in ga hrani v primernem, za arhiv urejenem prostoru. Za nekatere arhivske dokumente je potrebno stalno vzdrževati ustrezno temperaturo zraka in stopnjo vlage v prostoru.
Znanja in spretnosti

Arhivar mora dobro poznati zakonodajo s področja arhivske dejavnosti, uredbe in posamezne pravilnike ter evropske direktive. Sicer pa so znanja in veščine arhivarja odvisne od področja njegovega dela. Tako se tudi strokovni izpit, ki ga mora opravljati vsak arhivar, s področja uprave, arhivske zakonodaje, etike in tujega jezika, navezuje na bodoče delo arhivarja. Strokovna vprašanja, ki jih postavlja izpitna komisija, so odvisna od tega, v katerem arhivu se bo arhivar zaposlil in s kakšnim arhivskim gradivom se bo pri delu srečeval. Vsekakor mu pri delu pomagajo splošna razgledanost in znanja zgodovine ter umetnostne zgodovine.

Arhivar, zaposlen v škofijskih arhivih, mora biti dobro podkovan v teoloških vedah. Arhivar, ki se ukvarja z arhivskimi dokumenti starejšega zgodovinskega obdobja, ima znanje mrtvih jezikov, kot na primer stare nemščine in latinščine, ter znanje o pisavah in njihovem razvoju, na primer gotice ali bulatike (pisava v listinah iz obdobja 1500-1550). Arhivar mora namreč znati vsebinsko identificirati arhivsko gradivo, dokument ali listino, česar ne more storiti, če ne pozna jezika in/ali pisave iz izbranega zgodovinskega obdobja. Arhivar, ki je zadolžen za arhivsko gradivo novejšega zgodovinskega obdobja (po letu 1945) znanja mrtvih jezikov in razvoja pisav ne potrebuje v tolikšni meri.

Ker so arhivski dokumenti starejšega izvora pogosto poškodovani, mora znati digitalizirati gradivo in ga na primeren način ohraniti prihodnjim rodovom. Zaradi vse hitrejšega razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije (digitalizacija, elektronizacija gradiva) je potrebna računalniška pismenost in zanimanje za sodobne trende v informacijski tehnologiji. Poznati mora tudi metode in načine obdelave arhivskega gradiva.
Psihofizične sposobnosti

V arhivih, ki hranijo papirnate dokumente in drugo knjižno gradivo, je visoka koncentracija arhivskega prahu, zato oseba, ki si želi opravljati delo arhivarja, ne sme biti alergična na prah. Ker arhivski prah najbolj vpliva na dihalne poti, bi poklic arhivarja težje opravljala oseba, ki ima astmo.
Interesi

Osebnostne lastnosti, ki arhivarja označujejo, so: natančen, vesten in skrben. Arhivar namreč arhivsko gradivo primerno uredi in kategorizira. V dobro organiziranem in urejenem arhivu uporabnik kot tudi arhivar takoj najdeta iskani dokument oziroma arhivsko gradivo. Ker pogosto za uporabnike, ali pa tudi za potrebe svojega dela, raziskuje arhivsko gradivo, je dobro, če ima vsaj nekaj detektivske oziroma raziskovalne žilice ter sposobnosti logičnega sklepanja. Ker se pri delu srečuje tudi z uporabniki, mora biti komunikativen, znati mora dobro poslušati, saj le tako uporabnikom na primeren način svetuje pri njihovem iskanju arhivskega gradiva. Arhivar mora imeti čut za ohranjanje kulturne in znanstvene dediščine in odgovornost do arhivskega gradiva.
Razmere za delo

Delo arhivarja običajno poteka v pisarni, arhivskih prostorih in v čitalnici, le redko pa tudi na terenu, kadar obišče dražbo starih listin, knjig, dokumentov ali fotografij. Del delovnega dne preživi med urejanjem arhivskega gradiva, drugi del pa je namenjen delu s strankami.
Nevarnosti

Arhivar je pri svojem delu najbolj izpostavljen močno koncentriranemu arhivskemu prahu, ki vpliva na pekoč občutek v sluznici in dihalne poti, zaradi česar se poklic odsvetuje osebam, alergičnim na prah in astmatikom. Zaščiti se tako, da se v arhivu z močno koncentracijo arhivskega prahu ne zadržuje predolgo, gre večkrat na svež zrak. Priporočljiva je tudi raba zaščitne maske za obraz. Arhivarju je zaradi težkih delovnih razmer na voljo več dni dopusta.
Možnosti zaposlovanja

Poleg zaposlitve v različnih arhivih dela tudi v arhivih gospodarskih družb ali podjetij, na primer na področju telekomunikacij, zdravstva, šolstva, prometa in kmetijstva.

Arhivar ali arhivist, ki se želi zaposliti v drugi evropski državi, mora kot izvajalec reguliranega poklica pridobiti uradno potrdilo o svojih poklicnih kvalifikacijah. Preverite kako je vaš poklic reguliran v Evidenci reguliranih poklicev.

Trenutno razpisana prosta delovna mesta.
Izobraževanje

Arhivar ima zaključeno univerzitetno izobraževanje humanistične smeri, na primer zgodovino, teologijo in umetnostno zgodovino ali pa se je izobraževal na področju jezikoslovja (npr. latinščina ali nemščina). Nekateri so po izobrazbi tudi pravniki in ekonomisti.
Druge informacije

Arhiv Republike Slovenije

Informacije o državnih štipendijah najdete na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Informacije o Zoisovih in kadrovskih štipendijah pa na spletni strani Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS.
Sorodni poklici

Kakšne so možnosti zaposlitve?

Preverite položaj poklica na trgu dela v Sloveniji: koliko je trenutno prostih delovnih mest, kakšne možnosti zaposlovanja ponuja izbrani poklic in s katerimi nazivi izobrazbe je ta poklic mogoče opravljati.

Podrobnejši podatki o možnostih zaposlovanja v izbranem poklicu

ncips

Oglasite se v Kariernem središču. Obiščite delavnice in druge dogodke

Karierno središče

eSvetovanje

Oglejte si uporabne nasvete za iskanje zaposlitve.

eSvetovanje

eures

Obiščite evropski portal za zaposlitveno mobilnost.

EURES

FB     LinkedIn    You Tube

Spremljajte nas!

Facebook, LinkedIn,
You Tube