(Avtorica: Dorotea Verša)

Kazalo

• Uvod
• Metodološka pojasnila
• Poklicna struktura povpraševanja po delovni sili v letu 2000
• Ponujene zaposlitve za določen čas in poklicna struktura povpraševanja
• Delovne izkušnje kot pogoj za zaposlitev in poklicna struktura povpraševanja
• Povpraševanje po poklicih glede na sektor dejavnosti
• Realizirano zaposlovanje in poklicna struktura povpraševanja
• Značilnosti povpraševanja po poklicih in poklicnih skupinah
  • Zakonodajalci, visoki vladni uradniki in menedžerji
  • Strokovnjaki
  • Tehniki in drugi strokovni sodelavci
  • Uradniki
  • Poklici za storitve in prodajalci
  • Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci
  • Poklici za neindustrijski način dela
  • Upravljalci strojev in naprav, industrijski izdelovalci in sestavljalci
  • Poklici za preprosta dela

Ključni poudarki 

• v letu 2000 so slovenski delodajalci prijavili 154.911 potreb po delavcih in pripravnikih, kar je v primerjavi z letom 1999 4,3 % porast prijavljenih potreb;

• med vsemi potrebami po delavcih za zaposlitev na prostih delovnih mestih je bilo ponujenih 70,7 % zaposlitev za določen čas. Med tistimi, ki so se dejansko zaposlili na prostih delovnih mestih v letu 2000, se jih je 73,8 % zaposlilo za določen čas;

• povprečni čas trajanja ponujene zaposlitve za določen čas je bil v letu 2000 7,6 mesecev. Več kot 60 % delodajalcev je ponudilo zaposlitev v trajanju do 6 mesecev. Najdaljše zaposlitve za določen čas so ponujali za zaposlitev v poklicih iz poklicne skupine “Zakonodajalci, visoki vladni uradniki in menedžerji” (v povprečnem trajanju 14 mesecev), najkrajše pa za poklice iz poklicne skupine “Poklici za preprosta dela” (v povprečnem trajanju 3,8 mesecev);

• največ povpraševanja je bilo po poklicnima skupinama “Poklici za preprosta dela” (19,5 % potreb) in “Poklici za neindustrijski način dela” (19,3 %). Pri povpraševanju po obeh poklicnih skupinah so delodajalci ponudili visok delež zaposlitev za določen čas; pri prvi skupini 84,1 %, pri drugi pa 77,5 %;

• delovne izkušnje so dodatni pogoj za zaposlitev, ki so ga delodajalci zastavili v 45,7 % vseh potreb po delavcih v letu 2000. Povprečna dolžina zahtevanih delovnih izkušenj je bila 2,3 leta. Največ delovnih izkušenj so delodajalci zahtevali pri zaposlovanju poklicev iz poklicne skupine “Zakonodajalci, visoki vladni uradniki in menedžerji”; zahtevali so jih v 61,9 % potreb v povprečnem trajanju 4,6 let. Najmanj delovnih izkušenj so zahtevali pri zaposlovanju poklicev iz poklicne skupine “Poklici za preprosta dela”; zahtevali so jih v 33,9 % potreb v povprečnem trajanju 1,6 let;

• glede na sektor dejavnosti delodajalca so največ, 87.223 potreb, prijavili delodajalci iz storitvenega sektorja (56,4 % vseh potreb), 66.031 potreb so prijavili delodajalci nekmetijskega sektorja (42,6 %), 1.606 potreb pa delodajalci iz kmetijskega sektorja (1,0 %). Iz primerjave povpraševanja delodajalcev po področju njihove dejavnosti v letih 1999 in 2000 je razvidno, da so se trendi povpraševanja pričeli nekoliko spreminjati; za 13,0 % so se povečale potrebe delodajalcev s področja predelovalnih dejavnosti, gradbeništvo je prijavilo 10,8 % manj potreb, delodajalci iz dejavnosti trgovine, popravil motornih vozil in izdelkov široke porabe so prijavili 0,2 % potreb;

• delodajalci iz vseh sektorjev povprašujejo po poklicih iz vseh devetih poklicnih skupin, vendar je povpraševanje v kmetijskem in nekmetijskem sektorju bolj homogeno od povpraševanja v storitvenem sektorju, ker delodajalci precej bolj enakomerno povprašujejo po vseh poklicnih skupinah;

• storitveni sektor je prijavil več potreb po poklicih “Strokovnjakov” ter “Tehnikov in drugih strokovnih sodelavcev” na dveh najvišjih ravneh zahtevnosti dela, kot pa delodajalci iz preostalih dveh sektorjev. To tudi ne preseneča, saj so med storitvene dejavnosti uvrščene dejavnosti izobraževanja, zdravstva, javne uprave in različnih poslovnih dejavnosti, ki zaposlujejo veliko število delavcev v zahtevnih poklicih. Nasprotno so delodajalci iz kmetijskega in nekmetijskega sektorja prijavili več potreb po poklicih iz skupine “Poklici za preprosta dela”, torej po poklicih, ki po številu zaposlenih v teh dejavnostih predstavljajo večino;

• primerjava povpraševanja po delavcih z realiziranimi zaposlitvami nam pokaže, kako učinkovito je trg delovne sile povezal ponudbeno in povpraševalsko stran. Delodajalci so uspeli najti ustreznega delavca pri 60,2 % potreb po poklicih iz skupine “Strokovnjaki” in pri 79,2 % potreb po poklicih iz skupine “Poklici za preprosta dela”. S to ugotovitvijo lahko potrdimo eno od neskladij na slovenskem trgu delovne sile, pri katerem je povpraševanje po višje izobraženi delovni sili, usposobljeni za opravljanje zahtevnih poklicev strokovnjakov, menedžerjev in podobnih, večje od ponudbe delavcev, ki imajo ustrezno izobrazbo in znanja za opravljanje teh poklicev;

• najbolj iskani poklici v pripadajočih glavnih poklicnih skupinah v letu 2000 so bili (navedeni po vrstnem redu glavnih poklicnih skupin Standardne klasifikacije poklicev): menedžer enote za prodajo v družbi (370 potreb), srednješolski učitelj (1.661 potreb), komercialist za prodajo (1.640 potreb), administrator (2.759 potreb), prodajalec (9.711 potreb), zidar (2.779 potreb), voznik tovornjaka (3.928 potreb), delavec za preprosta dela pri visokih gradnjah (7.659 potreb).

Uvod

Sistem obveznega prijavljanja potreb po delavcih in pripravnikih za zaposlitev na prostih delovnih mestih nam zagotavlja celovit in kompleksen vpogled v povpraševanje po delovni sili v Sloveniji. V Službi za analitiko Zavoda že vrsto let uporabljamo ta podatkovni vir za ugotavljanje obsega in strukture povpraševanja po delovni sili od katerega so, poleg drugih razlogov, odvisne možnosti zaposlovanja brezposelnih oseb prijavljenih na Zavodu. Rezultati spremljanja in analiz teh podatkov so izhodišče za načrtovanje številnih aktivnosti Zavoda.

Od leta 1999 zbiramo in spremljamo tudi podatke o poklicih, v katerih delodajalci želijo zaposliti delavca ali pripravnika. Analize poklicne strukture povpraševanja po delovni sili prinašajo ugotovitve o iskanosti posameznih poklicev in poklicnih skupin na slovenskem trgu delovne sile. V povezavi s pogoji za zaposlitev, kot sta izobrazba in delovne izkušnje, ter s pogoji dela, kot sta delovni čas in vrsta delovnega razmerja, nam tovrstne analize omogočajo oceno položaja posameznih poklicev na trgu delovne sile.

Pričujoča analiza poklicne strukture povpraševanja po delovni sili v letu 2000 je prva celoletna analiza, ki smo jo pripravili v Službi za analitiko. Predhodni dve analizi sta obravnavali obdobje prvega polletja leta 1999 in 2000. V analizah poklicne strukture povpraševanja za leti 1996 in 1997 smo uporabili vzorčne podatke iz evidence potreb po delavcih in pripravnikih.

Poglavitni podatki in ugotovitve o poklicni strukturi povpraševanja po delovni sili v letu 2000 so povzete v poglavju Ključni poudarki. V drugem poglavju bomo podali potrebna metodološka pojasnila o načinu kodiranja potreb po delavcih in pripravnikih ter opredelili pojme, ki jih uporabljamo v analizi. V tokratni analizi bomo najprej prikazali posamezne značilnosti povpraševanja po glavnih poklicnih skupinah SKP. Tako bomo v tretjem poglavju prikazali obseg in trende gibanja poklicne strukture povpraševanja po delovni sili. V četrtem poglavju bomo predstavili obseg ponujenih zaposlitev za določen čas in čas trajanja teh zaposlitev. V petem poglavju bomo ugotavljali, koliko delovnih izkušenj zahtevajo delodajalci od kandidatov za zaposlitev na prostem delovnem mestu. Glede na spremembe v trendih povpraševanja po delovni sili glede na sektor delodajalca bomo v šestem poglavju prikazali povpraševanje po poklicih glede na sektor dejavnosti delodajalca. V nadaljevanju bomo podrobneje analizirali značilnosti povpraševanja po posameznih poklicih in poklicnih skupinah znotraj glavnih poklicnih skupin.

Metodološka pojasnila

Pri prijavi potrebe po delavcu in pripravniku delodajalci opredelijo vrsto zahtev, ki jih zastavljajo delavcu za zaposlitev na prostem delovnem mestu. Opredelijo tudi vrsto pogojev dela, ki jih ponujajo delavcu. Prosto delovno mesto opišejo z navedbo naziva delovnega mesta in tipičnih del in nalog. Ta opis je zelo pomemben, saj omogoča določitev splošnejšega pojma od zelo specifičnega delovnega mesta. Splošnejši pojem, imenujemo ga poklic, nam omogoča, da zelo raznolika delovna mesta povzamemo v obvladljivo število kategorij. Tako opredeljen poklic zagotavlja operativno izvedljivo posredovanje zaposlitev.

Poklic je skupek po vsebini in zahtevnosti sorodnih del, ki jih je opravljala, jih opravlja ali jih bo opravljala praviloma ena oseba. Poklic je neposredna lastnost dela, zato ga določamo neposredno iz opisa vsakokratnih delovnih nalog. Poklic je torej statistično-analitična enota, ki omogoča razvrščanje že zaposlenih glede na delo, ki ga trenutno opravljajo oziroma so ga opravljali v preteklosti (t.i. realizirano povpraševanje), hkrati pa omogoča razvrščanje posameznikov glede na delo, ki bi ga hoteli ali zmogli opravljati. Prav tako lahko v poklice razvrščamo prosta dela in naloge, ki predstavljajo t.i. nerealizirano ali aktualno povpraševanje.

V oddelkih za analitiko na Zavodu na osnovi opisov del in nalog s pomočjo Standardne klasifikacije poklicev (v nadaljevanju SKP) določimo poklic. Sistem omogoča kodiranje bodisi na ravni samega poklica, bodisi na ravni poklicne skupine. Slednje je omogočeno predvsem zaradi primerov, ko delodajalec ne navede natančnega opisa del in nalog, ali ko zaradi širokega spektra delovnih nalog ne želi opredeliti natančnega poklica.

Za klasificiranje tako opredeljenega poklica uporabljamo Standardno klasifikacijo poklicev, ki razvršča poklice glede na vrsto in zahtevnost dela. Za osnovno razumevanje interpretacije poklicne strukture je pomembno vedeti, da Standardna klasifikacija poklicev razvršča poklice na štiri klasifikacijske ravni, opredeljene z zahtevnostjo dela. SKP je nastala na osnovi slovenskim potrebam prilagojenega mednarodnega standarda in je od marca leta 1997 nacionalni standard (Uradni list RS 28/97). Februarja 2000 je pričela veljati spremenjena in dopolnjena druga verzija SKP (Uradni list RS 16/00). Podrobnejša pojasnila k SKP so podana v publikaciji Standardna klasifikacija poklicev, 2. dopolnjena izdaja, Uradni list RS d.o.o., 2000, Ljubljana. Podatki v analizi so kodirani po zadnji verziji SKP.

Poklicna struktura povpraševanja po delovni sili v letu 2000

V letu 2000 so slovenski delodajalci prijavili 154.911 potreb po delavcih in pripravnikih. Tako se že drugo leto zapored nadaljuje porast povpraševanja delodajalcev po delovni sili. Leta 1999 je bila ta rast 4,1 %, leta 2000 pa 4,3 %.

Slika 1

Potrebe po delavcih in pripravnikih po glavnih poklicnih skupinah SKP, 2000



Legenda: 1 Zakonodajalci, visoki vladni uradniki, menedžerji; 2 Strokovnjaki; 3 Tehniki in drugi strokovni sodelavci; 4 Uradniki; 5 Poklici za storitve, prodajalci; 6 Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci; 7 Poklici za neindustrijski način dela; 8 Upravljalci strojev in naprav, ind. izdelovalci in sestavljalci; 9 Poklici za preprosta dela

Prijavljenih je bilo 146.193 potreb po delavcih, kar je 94,4 % vseh potreb ter 8.718 potreb po pripravnikih oziroma 5,6 % vseh potreb. Že nekaj let zapored se razmerje med potrebami po delavcih in potrebami po pripravnikih spreminja v korist prvih. Tako se je tudi v primerjavi z letom 1999 povpraševanje po delavcih povečalo za 5,4 %, povpraševanje po pripravnikih pa zmanjšalo za 11,1 %. Povpraševanje po pripravnikih upada vse od leta 1993 po katerem so se spremenili pogoji oziroma je bilo ukinjeno sofinanciranje pripravništva. Od leta 1993 se je število potreb po pripravnikih prepolovilo, delež potreb po pripravnikih med vsemi potrebami pa se je zmanjšal s 16,3 % na že omenjenih 5,6 %.

V letu 2000 so delodajalci prijavili potrebe po delavcih in pripravnikih za zaposlitev v 1.318 poklicih od 1.729, kolikor jih vsebuje Standardna klasifikacija poklicev. Za začetek poglejmo kakšno je bilo povpraševanja za zaposlitev v poklicih na ravni glavnih poklicnih skupin v letu 2000. Največ povpraševanja je bilo za zaposlitev v poklicih iz skupine “Poklici za preprosta dela” (19,5 % vseh potreb) ter po poklicih iz skupine “Poklici za neindustrijski način dela” (19,3 %). 15,0 % potreb je bilo za zaposlitev v poklicih iz skupine “Poklici za storitve, prodajalci”, 12,6 % za poklice iz skupine “Upravljalci strojev in naprav, industrijski izdelovalci in sestavljalci”, 12,0 % za zaposlitev v poklicih iz skupine “Strokovnjaki” ter 11,8 % potreb po poklicih iz skupine “Tehniki in drugi strokovni sodelavci”. Povpraševanje za zaposlitev v preostalih poklicnih skupinah je bilo bistveno manjše: 6,8 % potreb je bilo po poklicih iz skupine “Uradniki”, 2,3 % po poklicih iz skupine “Zakonodajalci, visoki vladni uradniki in menedžerji” in le 0,6 % vseh potreb po poklicih iz skupine “Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci”.

Slika 2:  Stopnje rasti povpraševanja po delovni sili med letoma 1999 in 2000 po glavnih poklicnih skupinah SKP



Legenda: 1 Zakonodajalci, visoki vladni uradniki, menedžerji; 2 Strokovnjaki; 3 Tehniki in drugi strokovni sodelavci; 4 Uradniki; 5 Poklici za storitve, prodajalci; 6 Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci; 7 Poklici za neindustrijski način dela; 8 Upravljalci strojev in naprav, ind. izdelovalci in sestavljalci; 9 Poklici za preprosta dela

V primerjavi z letom 1999 se je najbolj povečalo povpraševanje po poklicni skupini “Upravljalci strojev in naprav, industrijski izdelovalci in sestavljalci” (za 38,1 %), ter po skupini “Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci” (za 27,8 %), vendar pri slednji gre za majhno število potreb, ki je v letu 2000 znašalo 891 potreb. Bolj kot povečanje povpraševanja je zanimiva majhna rast povpraševanja v skupinah, ki so do sedaj beležile največje povpraševanje; tako se je povpraševanje po poklicih v skupini “Poklici za neindustrijski način dela” naraslo le za 0,3 %, v skupini “Poklici za storitve, prodajalci” pa za 5,6 %. Razlogih za takšne trende gibanja povpraševanja bomo pojasnili v naslednjih poglavjih.

Ponujene zaposlitve za določen čas in poklicna struktura povpraševanja

Visok delež ponujenih zaposlitev za določen čas je vse od začetka devetdesetih let stalnica slovenskega povpraševanja po delovni sili. Kljub temu vedno znova vzbuja raziskovalni interes. Zaposlovanje za določen čas pomeni korenito drugačne pogoje zaposlovanja od tistih, ki so bili običajni pred osamosvojitvijo Slovenije, ko je bilo zaposlovanje za omejeno časovno obdobje značilnost zaposlovanja samo nekaterih skupin, kot so mladi in sezonski delavci. Danes se ta oblika zaposlitve, ki ponuja manjšo socialno varnost za delavca in pogojuje manjše možnosti izobraževanja in napredovanja na delovnem mestu, pojavlja pri povpraševanju po vseh poklicih in poklicnih skupinah.

Povpraševanja po delovni sili za določen čas je bila prevladujoča značilnost povpraševanja tudi v letu 2000; delodajalci so v 70,7 % vseh potreb iskali delavca ali pripravnika za zaposlitev za določen čas. Stabiliziranje razmer v slovenskem gospodarstvu je delodajalcem omogočilo, da nekoliko lažje načrtujejo svojo kadrovsko politiko in tako postopoma pričnejo zmanjševati uporabo zaposlitve za določen čas, kot način uravnavanja poslovnih stroškov. Že leta 1999 se je pričelo postopno zniževanje deleža potreb za določen čas, leta 2000 pa se je ta delež znižal za dodatni 0,2 odstotni točki.

Slika 3:  Ponujene zaposlitve za določen čas in poklicna struktura povpraševanja, 2000



Legenda: 1 Zakonodajalci, visoki vladni uradniki, menedžerji; 2 Strokovnjaki; 3 Tehniki in drugi strokovni sodelavci; 4 Uradniki; 5 Poklici za storitve, prodajalci; 6 Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci; 7 Poklici za neindustrijski način dela; 8 Upravljalci strojev in naprav, ind. izdelovalci in sestavljalci; 9 Poklici za preprosta dela

Vendar, ko pride do realizacije zaposlitve na prostem delovnem mestu, je ta pogosteje za določen kot pa za nedoločen čas. 73,8 % tistih, ki so se zaposlili v letu 2000, se je zaposlilo za določen čas. Zaposlovanje za določen čas se še dodatno utrjuje, ob dejstvu, da se je delež teh zaposlitev povečal za 0,2 odstotni točki glede na leto poprej. Pri brezposelnih je zaposlovanje za določen čas še pogostejše kot pri predhodno omenjenih vseh, ki so se zaposlili v letu 2000. Kar 81,6 % od 60.191 brezposelnih, ki so se zaposlili v enakem obdobju, se je zaposlilo za določen čas.

Pripravljenost delodajalcev ponuditi prednosti zaposlitve za nedoločen čas je odvisna od več dejavnikov. Kot najpomembnejši se kaže pomen delovnega mesta oziroma kadra, ki ga zaseda, za poslovanje podjetja. Delodajalci so namreč pripravljeni ponuditi zaposlitev za nedoločen čas tistim, katerih delo je pomembno za poslovanje podjetja in bi njihova nadomestitev z drugim delavcem trajala dlje časa. To so predvsem vodstveni poklici iz glavne skupine “Zakonodajalci, visoki vladni uradniki, menedžerji”. K le 21,3 % deležu ponujenih zaposlitev za določen čas so deloma prispevale potrebe po menedžerjih manjših družb ali menedžerjih enot, pri katerih gre za časovno neomejeno samozaposlitev, za katero je prav tako potrebno prijaviti potrebo.

Poklici, ki so za uspešnost poslovanja pomembnejši, so običajno na zahtevnejši ravni. Verjetno tudi zato pri povpraševanju po bolj zahtevnih poklicih, kot so poklici strokovnjakov iz istoimenske glavne poklicne skupine, delodajalci pogosteje ponujajo zaposlitev za nedoločen čas, kot pa pri manj zahtevnih poklicih. Najbolj izraziti primer so poklici iz skupine “Poklici za preprosta dela”, katerim je v kar 84,1 % potreb ponujena zaposlitev za določen čas. Delo v teh poklicih je dokaj nezahtevno, zato zamenjava posameznega delavca ne predstavlja resnejše ovire pri poslovanju delodajalca. Poleg omenjenih razlogov na obseg povpraševanja za določen čas vplivajo tudi sezonski značaj dela, razkorak med ponudbo in povpraševanjem po posameznih poklicih, kadrovska in poslovna politika delodajalcev in drugi dejavniki.

Slika 4:  Čas trajanja ponujene zaposlitve v prijavljenih potrebah za določen čas, 2000

Seveda se ponujene zaposlitve za določen čas medsebojno razlikujejo po trajanju zaposlitve. Delodajalci najpogosteje ponujajo zaposlitve za čas treh in šestih mesecev ter za čas enega leta. Več kot 60 % potreb za določen čas ponuja zaposlitev v trajanj do šestih mesecev. Zaposlitve za določen čas so večinoma tako kratke, da se tisti, ki so zaposlijo pod temi pogoji, v zelo kratkem času ponovno brez zaposlitve. Tako ne preseneča veliko število brezposelnih, ki pogosto prehajajo med statusoma zaposlenih in brezposelnih oseb.

Zaposlitve za določen čas so torej večinoma kratkotrajne. V letu 2000 je bil povprečni čas trajanja ponujene zaposlitve za določen čas 7,6 mesecev. Ta je precej različen za poklice v različnih glavnih poklicnih skupinah. Tako se pri povpraševanju po poklicih v skupini “Zakonodajalci, visoki vladni uradniki, menedžerji” ponuja tri in pol krat daljša zaposlitev za določen čas kot pa poklicem v skupini “Poklici za preprosta dela”. Zgolj poklicem iz skupin “Zakonodajalci, visoki vladni uradniki, menedžerji” in “Strokovnjaki” se ponuja zaposlitev za določen čas v trajanju enega leta ali več, vse ostale poklicne skupine pa se pri zaposlovanju za določen čas lahko zaposlijo za precej krajše obdobje.

Zveza med deležem ponujenih zaposlitev za določen čas, časom trajanja zaposlitve za določen čas in poklicem, po katerem delodajalec povprašuje, je dokaj izrazita. Tisti poklici oziroma poklicne skupine, pri katerih delodajalci najpogosteje ponujajo zaposlitev za določen čas, kandidatu obenem ponujajo najkrajše zaposlitve. Velja tudi obratno; kandidatom za zaposlitev v poklicih, za katere se ponuja manj zaposlitev za določen čas, je ta zaposlitev ponujena za daljše časovno obdobje. Pri povpraševanju po manj zahtevnih poklicih tako ni samo eden izmed pogojev za zaposlitve manj ugoden, temveč se manj ugodni pogoji kopičijo in kumulativno povzročajo slabše delovne pogoje zaposlenih v teh poklicih.

Delovne izkušnje kot pogoj za zaposlitev in poklicna struktura povpraševanja

Določena stopnja in področje izobrazbe sta pogoja, s katerim delodajalci opredeljujejo osnovne željene značilnosti delavca, ki ga želijo zaposliti. Vendar je izobrazba dokaj tog in predvsem pomanjkljiv inštrument določanja celotnega nabora znanj, spretnosti, veščin, osebnostnih in drugih lastnosti, ki jih mora imeti delavec za zaposlitev na določenem delovnem mestu. Zato smo pri prijavi potrebe po delavcu na Zavodu zagotovili možnost opredeljevanja cele vrste dodatnih pogojev za zaposlitev.

Delodajalci ob obvezni izobrazbi vse pogosteje navajajo tudi ostale značilnosti, ki jih pričakujejo od kandidatov. Porast pomena dodatnih znanj in veščin potrebnih za zaposlitev narekujejo uvajanje novih proizvodnih tehnologij, informatizacija poslovnih procesov, sodelovanje s tujimi partnerji in druge novosti, ki vse hitreje spreminjajo delovne procese. Redni, javni izobraževalni sistem ne sledi vedno dinamiki nastajanja novih znanj, zato tisti, ki želi ohraniti svojo konkurenčnost na trgu delovne sile, morajo svoja znanja dopolnjevati z drugimi oblikami izobraževanja. Z dodatnimi zahtevami za zaposlitev, kot so znanje uporabe računalnika, znanje vožnje motornih vozil, poznavanje specifičnih predpisov na nekem področju dela in podobno, delodajalci želijo opredeliti zahtevo po ravno takšnih specifičnih znanjih in spretnostih.

Opravljanje nekega dela in z njim povezano praktično učenje, je zagotovo eden od učinkovitih načinov pridobivanja delovnih izkušenj. Vendar delo za razvoj posameznika pomeni veliko več, kot zgolj pridobivanje pozitivnih znanj. Skozi delo se namreč razvija cela vrsta veščin in osebnostnih lastnosti, pomembnih za oblikovanje delavca. Tako posameznik z delom utrjuje delovne navade, razvija veščine komuniciranja, prilagojene specifičnim potrebam delovnega procesa, prilagaja se delu v skupini in drugo. Zaradi vseh naštetih prednosti, ki jih za uspešno delovanje posameznika v podjetju imajo delovne izkušnje, so ravno te najpogosteje naštet dodatni pogoj za zaposlitev. Tako so v letu 2000 delodajalci pri 45,7 % vseh prijavljenih potrebah po delavcih navedli delovne izkušnje kot pogoj za zaposlitev na prostem delovnem mestu. Dolžina zahtevanih delovnih izkušenj, ki so jo v letu 2000 delodajalci opredelili v povprečnem trajanju 2,3 leta, kaže, da ne gre zgolj za formalni pogoj, temveč za zahtevo po toliko delovnih izkušnjah, ki bo zagotovila čim hitrejši začetek na novem delovnem mestu.

Pri povpraševanju po zahtevnejših poklicih so bile zahteve po delovnih izkušnjah višje tako glede dolžine delovnih izkušenj, kot glede pogostosti te zahteve. Pri vodstvenih poklicih v poklicni skupini “Zakonodajalci, visoki vladni uradniki, menedžerji”, kjer so delovne izkušnje na podobnih delih in nalogah še posebej pomembne, je bil delež potreb s to zahtevo več kot 60 %, zahtevana dolžina delovnih izkušenj pa je bila dva krat daljša od povprečne. Z zniževanjem zahtevnosti poklicev se znižujejo tudi zahteve po delovnih izkušnjah, tako da so pri povpraševanju za zaposlitev v preprostih poklicih iz skupine “Poklici za preprosta dela” le pri tretjini potreb delodajalci zahtevali delovne izkušnje v trajanju, ki je pol krajše od povprečnega. Izjema so bili poklici iz skupine “Poklici za neindustrijski način dela”, kjer so razvrščeni poklici za posamično proizvodnjo, in obrtniški poklici, pri katerih so zelo pomembne ročne spretnosti, ki se razvijajo predvsem z delom.

Povpraševanje po poklicih glede na sektor dejavnosti

Vpogled v povpraševanje po poklicih glede na sektor dejavnosti delodajalca je novost v seriji analiz poklicne strukture povpraševanja. Najprej poglejmo, kakšen je obseg povpraševanja delodajalcev po delovni sili v letu 2000. Glede na sektor dejavnosti delodajalca so največ, 87.223 potreb, prijavili delodajalci iz storitvenega sektorja (56,4 % vseh potreb), 66.031 potreb so prijavili delodajalci nekmetijskega sektorja (42,6 %), 1.606 potreb pa delodajalci iz kmetijskega sektorja (1,0 %). Glede na leto 1999 so delodajalci iz storitvenega sektorja prijavili 5,4 % več potreb, iz nekmetijskega sektorja 2,9 % več potreb, delodajalci iz kmetijskega sektorja pa so prijavili 5,3 % več potreb.

Med področji nekmetijskega sektorju so največ potreb prijavili delodajalci s področja predelovalnih dejavnosti (26,9 % vseh potreb), s področja gradbeništva pa 15,1 % vseh potreb. Med področji storitvenega sektorja so s področja trgovine, popravil motornih vozil in izdelkov široke porabe delodajalci prijavili 17,5 % vseh potreb, s področja nepremičnin, najema in poslovnih storitev 9,2 % vseh potreb ter s področja izobraževanja 6,5 % vseh potreb.

Iz primerjave povpraševanja delodajalcev po področju njihove dejavnosti v letih 1999 in 2000 je razvidno, da so se trendi povpraševanja pričeli nekoliko spreminjati. Po upadu števila prijavljenih potreb s področja predelovalnih dejavnosti leta 1999, je v letu 2000 zaznati 13,0 % rast potreb. Gradbeništvo, ki je več let izkazovalo naraščajoče število potreb po delavcih, jih je sicer tudi v letu 2000 prijavilo 23.388, vendar je to 10,8 % manj kot leta 1999. Področje trgovine, popravil motornih vozil in izdelkov široke porabe zadnjih nekaj let prijavljalo vedno večje število potreb po delavcih. Leta 2000 se je ta trend ustavil in lahko rečemo, da je z 0,2 % zmanjšanjem obseg potreb s tega področja ostal na lanskoletni ravni. Na lanskoletni ravni je ostalo tudi povpraševanje s področja izobraževanja (0,5 % manj potreb). Nasprotno, v letu 2000 se je nadaljeval večletni trend povečevanja števila potreb na področju gostinstva (za 9,3 %), prometa, skladiščenja in zvez (za 8,7 %), finančnega posredovanja (za 8,8 %) ter nepremičnin, najema in poslovnih storitev (za 1,5 %). Skokovito je naraslo število potreb na področju zdravstva in socialnega varstva (za 54,6 %). Po več kot 40 % rasti potreb s področja javne uprave, obrambe in socialnega zavarovanja med letoma 1998 in 1999, se je število potreb s tega področja zmanjšalo za 10,2 %.

Čeprav delodajalci iz vseh sektorjev povprašujejo po vseh devetih poklicnih skupinah, je povpraševanje v kmetijskem in nekmetijskem sektorju bolj homogeno od povpraševanja v storitvenem sektorju. V kmetijskem in nekmetijskem sektorju je več povpraševanja po nekaterih specifičnih poklicnih skupinah, po ostalih skupinah pa je to povpraševanje skromnejše. Tako je pri povpraševanju iz kmetijskega sektorja polovica vseh potreb po poklicih iz poklicih skupin “Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci”, pri povpraševanju iz nekmetijskega sektorja pa je več kot 60 % potreb po poklicih iz skupin “Poklici za neindustrijski način dela” in po poklicih iz skupine “Poklici za preprosta dela”. Delodajalci iz storitvenega sektorja veliko bolj enakomerno in uravnoteženo povprašujejo po vseh poklicnih skupinah. Povpraševanje pa vendar odraža značilnosti dela v tem sektorju; delodajalci iz storitvenega sektorja so prijavili največ potreb po poklicih iz skupine “Poklici za storitve, prodajalci” in najmanj po poklicih iz skupine “Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci”.

Teža, ki so jo pri povpraševanju po delovni sili dali delodajalci na raven zahtevnosti poklicev, po katerih povprašujejo, se sklada s povprečno zahtevnostjo dejavnosti, s katero se ukvarjajo. Storitveni sektor je prijavil več potreb po poklicih “Strokovnjakov” ter “Tehnikov in drugih strokovnih sodelavcev” na dveh najvišjih ravneh zahtevnosti dela, kot pa delodajalci iz preostalih dveh sektorjev. To tudi ne preseneča, saj so med storitvene dejavnosti uvrščene dejavnosti izobraževanja, zdravstva, javne uprave in različnih poslovnih dejavnosti, ki zaposlujejo veliko število delavcev v zahtevnih poklicih. Nasprotno so delodajalci iz kmetijskega in nekmetijskega sektorja prijavili več potreb po poklicih iz skupine “Poklici za preprosta dela”, torej po poklicih, ki po številu zaposlenih v teh dejavnostih predstavljajo večino.

Povpraševanje delodajalcev po delovni sili izraža njihove potrebe po delavcih, ki jih želijo zaposliti na prostem delovnem mestu. Od ponudbe delovne sile, ki jo tvorijo vsi iskalci zaposlitve, že zaposleni ali brezposelni, je odvisno ali bodo delodajalci našli ustrezne delavce za svoje potrebe. Potrebe, na katerih so se delavci dejansko zaposlili, predstavljajo realizirano povpraševanje po delovni sili ali realizirane zaposlitve.

Primerjava povpraševanja po delavcih z realiziranimi zaposlitvami nam pokaže, kako učinkovito je trg delovne sile povezal ponudbeno in povpraševalsko stran. Obseg realizacije zaposlovanja je dokaj različen glede na poklic, po katerem je povpraševal delodajalec. Pri zahtevnejših poklicih je bilo manj potreb, na katerih se je delavec dejansko zaposlil, kot je bilo zaposlitev pri manj zahtevnih poklicih. Delodajalci so uspeli najti ustreznega delavca pri 60,2 % potreb po poklicih iz skupine “Strokovnjaki”. Delež uspešnih zaposlitev je bil bistveno večji pri poklicih iz skupine “Poklici za preprosta dela”. S to ugotovitvijo lahko potrdimo eno od neskladij na slovenskem trgu delovne sile, pri katerem je povpraševanje po višje izobraženi delovni sili, usposobljeni za opravljanje zahtevnih poklicev strokovnjakov, menedžerjev in podobnih, večje od delavcev, ki imajo ustrezno izobrazbo in znanja za opravljanje teh poklicev, zato se na delu potreb delodajalcev po takšnih kadrih nihče ne zaposli.

Značilnosti povpraševanja po poklicih in poklicnih skupinah

1. Zakonodajalci, visoki vladni uradniki in menedžerji

Med poklici iz prve glavne poklicne skupine “Zakonodajalci, visoki vladni uradniki in menedžerji”, kamor so razvrščeni vodstveni poklici iz zakonodajne in izvršilne veje oblasti, iz javne uprave, nevladnih organizacij ter iz gospodarskih in negospodarskih družb, je bilo največje povpraševanje po poklicu menedžer enote za prodajo v družbi (370 potreb). V spremembah in dopolnitvah Standardne klasifikacije poklicev, ki so bile izpeljane leta 2000, smo dodali novi poklic in sicer menedžer področja ali enote v javni upravi. Upravičenost dopolnitve klasifikacije s tem poklicem potrjuje kar 309 prijavljenih potreb v katerih delodajalci povprašujejo po delavcih za zaposlitev v tem poklicu. 21,3 % potreb po poklicih iz te skupine je bilo za zaposlitev za določen čas, kar je v primerjavi s 70,7 % deležem potreb za določen čas od vseh potreb, bistveno ugodnejši pogoj zaposlitve.

Menedžerji manjših družb so poklici menedžerjev, ki vodijo podjetja z do deset zaposlenimi. V letih po osamosvojitvi smo beležili dokaj hitro naraščanje števila manjših podjetij, zato bo zanimivo pogledati, kakšne so zahteve za zaposlitev v poklicih vodilnih v teh podjetjih. V letu 2000 je bilo prijavljenih 624 potreb po menedžerjih manjših družb, od tega 16,3 % potreb za določen čas. Ta izrazito nizek delež zaposlitev za določen čas je zelo verjetno rezultat samozaposlovanja, saj so najpogosteje menedžerji manjših podjetij obenem njihovi lastniki, ki se trajno zaposlijo v svojem podjetju. Med dodatnimi pogoji za zaposlitev so bile pri polovici potreb po menedžerjih manjših družb zahtevane delovne izkušnje v trajanju 5 let. Najbolj iskani so bili menedžer manjše družbe za poslovne storitve (105 potreb), menedžer manjše družbe v trgovini na debelo (72 potreb) in na drobno (42 potreb). S časom se je pokazalo, da so manjša podjetja pomemben gospodarski dejavnik, vendar ne predstavljajo pričakovani zaposlitveni potencial. Prav to se je pokazalo pri povpraševanju po menedžerjih; potrebe po menedžerjih manjših družbe predstavljajo le 18 % potreb po vseh menedžerjih v Sloveniji v letu 2000.

“Strokovnjaki” je naziv druge glavne poklicne skupine, v katero so razvrščeni najzahtevnejši poklici strokovnjakov. Povpraševanje po kadrih za zaposlitev v najbolj zahtevnih poklicih narašča že vrsto let. Tako se je med letoma 1999 in 2000 povpraševanje po poklicih strokovnjakov povečalo za 4,8 %. Strokovnjaki so poklicna skupina po kateri so največje povpraševanje izkazali delodajalci iz storitvenega sektorja. Glede na večletno naraščanje potreb po delovni sili in, po drugih ekonomskih pokazateljih vidno naraščanje pomena storitvenega sektorja, je pričakovati, da bodo potrebe po strokovnjakih še naprej naraščale. Iz podatkov o razmerju med potrebami po zaposlitvi delavcev z najvišjimi stopnjami izobrazbe in registriranimi iskalci zaposlitve s takšnimi stopnjami izobrazbe, je razvidno, da že danes primanjkuje cela vrsta strokovnjakov, ki bi jih potrebovali slovenski delodajalci.

Poklicna skupina “Strokovnjaki” je vsebinsko zelo pestra, zato je za natančnejšo sliko o položaju strokovnjakov posameznih strok na trgu delovne sile, potrebno pogledati podrobneje. O izjemno velikem povpraševanje po pedagoških poklicih za izobraževanje na osnovnošolski in srednješolski ravni izobraževanja, smo že pisali v predhodnih analizah poklicne strukture povpraševanja (glej Analiza poklicne strukture povpraševanja v prvem polletju 2000, ZRSZ, avgust 2000), zato bomo podali nekaj osnovnih podatkov in povzeli pomembnejše razloge velikega povpraševanj po teh poklicih. V letu 2000 so slovenski delodajalci s področja izobraževanja prijavili 1.215 potreb za zaposlitev učitelja razrednega pouka, 1.648 potreb za zaposlitev predmetnega učitelja, 1.661 potreb za zaposlitev srednješolskega učitelja. Nekaj manj potreb so prijavili delodajalci s področja vzgoje in sicer 348 potreb po strokovnjakih za vzgojo in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in 305 potreb po poklicu vzgojitelj predšolskih otrok. Vse potrebe po pedagoških poklicih obsegajo 30 % celotnega povpraševanja po “Strokovnjakih”. Pogoji zaposlovanja na področju izobraževanja omogočajo zaposlovanje le tistih delavcev, ki imajo natančno opredeljeno stopnjo in vrsto izobrazbe. Trg delovne sile ne zagotavlja zadostnega števila ustreznih kadrov, zato formalno neustrezne kadre lahko šole, vrtci in druge pedagoške ustanove zaposlijo le za določen čas, po izteku katerega delodajalci ponovno razpišejo prosto delovno mesto. Kar 75 % potreb po pedagoških poklicih je v letu 2000 ponujalo zgolj zaposlitev za določen čas, to pa je 16 % več kot je bilo povprečno ponujenih takšnih zaposlitev za skupino “Strokovnjaki”. Povprečno trajanje ponujenih zaposlitev za določen čas je bilo 10 mesecev, kar ustreza dolžini šolskega leta.

Na težave zaposlovanja v pedagoških poklicih kaže tudi nizek delež zaposlitev na katerih se je delavec dejansko zaposlil. Do zaposlitve na prostem delovnem mestu je prišlo na 47,5 % prostih delovnih mest, kar je skoraj 13 % nižja realizacija zaposlitev od povprečne za skupino “Strokovnjaki”. Glede na leto 1999 so se zaposlitvene razmere v izobraževanju še poslabšale - povpraševanje po pedagoških poklicih je naraslo, ponujeni pogoji zaposlovanja so se poslabšali, zaposlovanje pa se je zmanjšalo.

Po obsegu povpraševanja izstopata še dve skupini poklicev in sicer poklicna skupina strokovnjakov za računalništvo po kateri je bilo prijavljenih 1.178 potreb ter poklicna skupina strokovnjakov za logistiko, tehnologijo prometa, organizacijo in varnost pri delu s 1.172 prijavljenimi potrebami. Za obe je značilen nizek delež potreb po delavcih za določen čas; za prvo poklicno skupino je znašal 33,2 %, za drugo pa 40,8 %. Z zaposlitvami za nedoločen čas poskušajo delodajalci pritegniti delovno sili po kateri je na trgu delovne sile veliko povpraševanje in relativno malo ustreznih kandidatov za zaposlitev. Pri tem so bili relativno uspešni; zaposlovanje na prostih delovnih mestih za strokovnjake iz obeh skupin je uspešnejše od povprečnega zaposlovanja v poklicih strokovnjakov, vendar še vedno dobra tretjina potreb ostaja nezapolnjenih.

Lahko bi zapisali tradicionalno pogosto iskani poklici ostajajo še naprej poklici iz skupin “Finančniki, revizorji, računovodje” (1.139 potreb), “Ekonomisti” (971 potreb), poklici iz skupin “Odvetniki, notarji”, “Sodniki”, “Tožilci in pravobranilci”, “Pravni strokovnjaki” po katerih je bilo skupaj prijavljenih 1.020 potreb. Potreb po zdravnikih je bilo 611, več potreb kot v letu 1999 pa je bilo po poklicih različnih inženirjev strojništva in sicer 971.

3. Tehniki in drugi strokovni sodelavci

Poklici v tretji glavna poklicna skupina “Tehniki in drugi strokovni sodelavci” so razvrščeni na tretji ravni zahtevnosti znanja po Standardni klasifikaciji poklicev. To raven znanja, potrebno za opravljanje večine poklicev v tretji glavni poklicni skupini, zagotavljajo programi srednjega in postsrednjega izobraževanja brez univerzitetnih programov. V primerjavi z značilnostmi povpraševanja po poklicih iz glavne poklicne skupine “Strokovnjaki”, ki je na četrti, najvišji ravni znanja, se v povpraševanju po “Tehnikih in drugih strokovnih sodelavcih” ponujajo nekoliko manj ugodni pogoji zaposlovanja. Tako je pri 61,8 % potreb po poklicih iz te skupine ponujena zaposlitev za določen čas s povprečnim trajanjem 8,4 meseca. Glede na praktično naravo dela številnih poklicev v tej skupini (na primer laboratorijskih tehnikov, operaterjev na telekomunikacijskih napravah, medicinskih sester) so zahteve po delovnih izkušnjah pogostejše kot pri večini ostalih glavnih poklicnih skupin.

Tretja glavna poklicna skupina je zelo heterogena, ker vsebuje poklici z vseh področij dela. Poglejmo nekaj po različnih kriterijih izbranih poklicev in poklicnih skupin. Športniki so poklicna skupina po kateri so delodajalci v letih 1999 in 2000 prijavili 314 oziroma 302 potrebi. Najpogosteje so povpraševali po športniku (162 potreb) in športnem trenerju (99 potreb). Po vsej verjetnosti interes po profesionalnih športnih in športnih trenerjih izkazujejo športni klubi, ki prijavijo potreb po delavcu, ko že imajo izbranega ustreznega kandidata na kar kaže več kot 80 % realizacija zaposlitev, vendar jih najpogosteje zaposlijo za časovno omejeno obdobje (tri četrtine potreb je ponujalo zaposlitev za določen čas).

Predhodno smo omenili, da je med slovenskimi delodajalci velik interes po strokovnjakih za računalništvo. Na ravni tehnikov je interes za tehnike za računalništvo bistveno manjši; v letu 2000 je bilo 590 potreb po poklicni skupini tehnikov za računalniško podporo in 192 po računalniških operaterjih. V običajni piramidi števila zaposlenih je v bolj zahtevnih poklicih manj zaposlenih, v manj zahtevnih poklicih, pa je več zaposlenih, kar se kaže turi pri obsegu povpraševanja. Na področju računalništva je očitno, da je njegova kompleksnost takšna, da zahteva najvišje usposobljene kadre, medtem, ko so za srednje usposobljene kadre zaposlitvene možnosti manjše in so se celo, glede na leto poprej, zmanjšale za 2,6 %.

Povpraševanje po poklicih s komercialnega področja je bilo tudi v letu 2000 izjemno veliko. Kar 5.258 prijavljenih potreb po poklicih s tega področja, predstavlja 29 % celotnega povpraševanja po poklicih iz tretje glavne poklicne skupine. Najbolj iskani so bili poklici komercialist za prodajo (1.640 potreb), trgovski potnik (883 potreb) in nabavno-prodajni referent (455 potreb). Pogoji zaposlitve v poklicih na komercialnem področju so ugodnejši od povprečja za poklice iz tretje poklicne skupine; delež ponujenih zaposlitev za določen čas je bil 50,0 % vseh potreb v tej skupini. Zahteve, ki jih delodajalci zastavljajo pred kandidate za zaposlitev pa so višje kot pri številnih drugih poklicih na isti ravni zahtevnosti. Tako so v 63,0 % potreb zahtevali zanje enega tujega jezika, v 42,0 % zanje uporabe računalnika, v 76,3 % potreb po trgovskem potniku pa so kot pogoj za zaposlitev zastavili dovoljenje za vožnjo motornega vozila.

Povpraševanje po četrti glavni poklicni skupini “Uradniki” je med letoma 1999 in 2000 naraslo z dva krat večjo stopnjo rasti od rasti povpraševanja vseh potreb po delavcih. Povpraševanje je koncentrirano v treh poklicnih skupinah “Tajniki” s 3.972 potrebami, “Uradniki v računovodstvu in knjigovodstvu” s 1.344 potrebami ter “Skladiščniki” s 2.045 potrebami. Najbolj iskan je bil poklic administratorja (2.759 potreb), ki je poklic s širokim delokrogom. To je verjetno eden od razlogov za veliko povpraševanje po tem poklicu. Delodajalci namreč pogosto povprašujejo po delavcih, ki bi lahko opravljali toliko raznolika dela in naloge, da ta presegajo delokrog enega poklica in hkrati obsegajo dela in naloge različnih poklicev. Takšne potrebe opažamo predvsem pri majhnih delodajalcih, pri katerih zaradi majhnega obsega, vendar raznolikih nalog, te opravlja ena oseba. Tako na primer delavec istočasno dela kot kurir, tajnik in kadrovski uradnik.

Delodajalci, ki so povpraševali po poklicih na področju skladiščenja blaga, med katerimi je bilo največ povpraševanja po skladiščniku (1.204 potreb), se ukvarjajo z večino dejavnosti, vendar jih je bilo daleč največ s področja trgovine. 59,8 % delodajalcev, ki so povpraševali po poklicih iz skupine “Skladiščniki” se je ukvarjalo z dejavnostjo trgovine na debelo in drobno.

Potrebe po blagajniku v trgovini (272) in verjetno številne potrebe po poklicu blagajnik (281) so prav tako prijavili delodajalci s področja trgovine.

V prejšnjih analizah poklicne strukture povpraševanja smo ugotavljali, da se bo povpraševanje po poklicih s področja administracije zmanjševalo zaradi avtomatizacije pisarniškega poslovanja, vendar kaže, da se kljub temu procesu potrebe po administratorjih, tajnicah, uradnikih, blagajnikih in podobnih poklicih povečujejo. Dober del poklicev iz četrte poklicne skupine, po katerih delodajalci pogosteje povprašujejo, dela s strankami (na primer tajnice, blagajniki, poštni uradniki pri okencu, pismonoše, receptorji). Težišče povpraševanja se tako počasi prenaša iz dela z dokumenti na delo z ljudmi, predvsem s strankami. Usmerjenost slovenske ekonomije v storitvene dejavnosti bo takšne potrebe še okrepilo.

V peti glavni poklicni skupini “Poklici za storitve in prodajalci” so razvrščeni za slovenski trg delovne sile izjemno aktualni poklici s področja storitev, osebnih storitev, trgovine in gostinstva. Razvoj in širjenje storitvenega sektorja v zadnjih letih, v katerem se večinoma zaposlujejo poklici z omenjenih področij dela sta pogojevala, da je bilo v letu 2000 povpraševanje po peti glavni poklicni skupini tretje najobsežnejše med vsemi glavnimi poklicnimi skupinami. Porast povpraševanja po teh poklicih, ki smo ga beležili v preteklih letih, beležimo tudi v letu 2000, vendar ga ocenjujemo kot dokaj zmeren (stopnja rasti glede na leto 1999 je bila 5,6 %), glede na hitro naraščanje v preteklih letih.

Veliko povpraševanje delodajalcev po določenem poklicu ali poklicni skupini samo po sebi še ne zagotavlja dobre zaposlitvene pogoje. Kljub aktualnosti poklicev v peti poklicni skupini so za zaposlitev v le teh delodajalci ponujali 67,6 % zaposlitev za določen čas. Povprečna dolžina ponujene zaposlitev za določen čas je bila 7 mesece, kar je 17.052 osebam, ki so se zaposlile v teh poklicih v letu 2000, zagotovila relativno kratko obdobje zaposlenosti.

Pojasnjevanje povpraševanja po poklicih v peti glavni poklicni skupini moramo začeti s skupino “Prodajalci v trgovinah, na stojnicah, demonstratorji” na katero je z 10.911 prijavljenimi potrebami odpadlo 46,6 % celotnega povpraševanja po peti glavni poklicni skupini. Levji delež povpraševanja je odpadel na potrebe za zaposlitev v poklicu prodajalca (9.711), zato poglejmo povpraševanje po tem poklicu podrobneje. Prodajalcem so se večinoma (70,3 %) ponujale zaposlitve za določen čas. Med dodatnimi zahtevami za zaposlitev je bilo nekaj zahtev po znanju vožnje vozil B kategorije in celo po znanju upravljanje viličarja ter tečaj higienskega minimuma. Veliko pogostejše so bile zahteve po lastnostih, ki jih ni moč pridobiti s tečaji in drugimi oblikami formalnega izobraževanja, temveč so rezultat osebnostnih lastnosti in delovnih izkušenj; to so bile ročne spretnosti, dobra fizična kondicija in sposobnost organizacije dela v manjših skupinah.

Turizem je dejavnost v katero Slovenija veliko vlaga in zato bi pričakovali številne zaposlitvene možnosti. Poklici različnih vodnikov, kot so muzejski in turistični vodnik, pa niso bili med posebej iskanimi poklici; v letu 2000 smo zabeležili le 24 prijavljenih potreb. Zelo verjetno delodajalci zaposlujejo v teh poklicih v času turistične sezone v drugih oblikah zaposlitve, kot je honorarno ali pogodbeno delo, ki pa se v evidenci potreb po delavcih ne beleži. Majhen interes delodajalcev je bil tudi za zaposlitev v poklicih turističnega animatorja (23 potreb) in hotelskega poslovodje (3 potrebe).

Za poklice s področja gostinstva so je, v nasprotju s turističnimi poklici, v letu 2000 odprlo kar nekaj zaposlitvenih možnosti. 2.941 potreb po različnih kuharjih, 94 potreb po vodjah strežbe in 241 potreb po točajih so samo nekateri izmed gostinskih poklicev za katere so delodajalci pokazali interes. V 5.410 potrebah po natakarjih so od bodočih natakarjev pričakovali ročne spretnosti ter sposobnost organizacije dela v manjših in večjih skupinah. Pri povpraševanju po vseh teh poklicih so prevladovale zaposlitve za določen čas, vendar v nekoliko manjšem obsegu kot je povprečje za vse poklice v peti glavni poklicni skupini.

Osebne storitve so ena od storitvenih dejavnosti, za katero narašča interes med potrošniki. Zato je povpraševanje po poklici za osebne storitve, glede na leto 1999, naraslo za 8,6 %. Med temi je bilo največje povpraševanje po frizerjih (843 potreb), kozmetičarjih (92 potreb) in maserjih (68 potreb). V preteklih letih smo zaznali veliko povpraševanje po varnostnikih, ki je pogojeno z nastankom številnih podjetij za varovanje oseb in premoženja. Tako je bilo tudi v letu 2000, ko so delodajalci iskali 1.330 varnostnikov. Kaže pa, da je ta dejavnost zaenkrat dosegla maksimalni obseg zaposlovanja, saj so se potrebe po varnostnikih glede na leto 1999 zmanjšale za 4,5 %. Kot zanimivost zapišimo, da so delodajalci v letu 2000 prijavili 9 potreb po astrologih in 5 potreb po vedeževalcih.

6. Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci

Povpraševanje v poklicni skupini “Kmetovalci, gozdarji, ribiči, lovci” moramo obravnavati v luči dejstva, da je v letu 2000 bilo prijavljenih le 891 potreb po poklicih iz te skupine. Zaposlovanje v poklicih povezanih s kmetijskim sektorjem poteka na specifičen način. Kmetje se na svojih posestih zaposlujejo v statusu kmeta ali kot pomagajoči družinski člani, kar se skozi evidenco potreb po delavcih ne beleži. Tem administrativnim vzrokom gre dodati še stanje samega kmetijskega sektorja, ki ne predstavlja pomembnejši zaposlitveni potencial.

Med poklici iz te skupine je bilo največ povpraševanja po poklicu vrtnarja (314 potreb), ki sicer opravlja kmetijska dela, vendar kot storitev urejanja zelenih površin, gojitve okrasnih rastlin in podobne aktivnosti povezane z urejanjem okolja. Delež potreb za določen čas pri povpraševanju po poklicih iz te skupine je znašal 71,8 %, kar je predvsem posledica povpraševanja po sezonski delovni sili v času kmetijskih del.

7. Poklici za neindustrijski način dela

Sedma glavna poklicna skupina imenovana “Poklici za neindustrijski način dela” je imela najmanjšo stopnjo rasti povpraševanja med vsemi skupinami. Pri iskanju vzrokov za ta pojav moramo vedeti, da je skupina v osnovi razdeljena na tri večje skupine; na skupino poklicev s področja gradbeništva, na skupino serviserjev in monterjev različnih strojev in naprav ter na skupino poklicev za proizvodnjo na neindustrijski način dela. Primerjava z letom 1999 je pokazala, da je velik upad povpraševanja doživela poklicna skupina, ki je v preteklih letih predstavljala eno izmed jeder celotnega povpraševanja po delovni sili v Sloveniji, to pa je poklicna skupina gradbincev. Po tej skupini so še vedno delodajalci veliko povpraševali; prijavili so 10.997 potreb. Glede na hitro naraščanje povpraševanja v preteklosti je 2,2 % upad povpraševanja znak sprememb na trgu delovne sile v Sloveniji. Če ta podatek povežemo s predhodno omenjeno ugotovitvijo, da so delodajalci iz dejavnosti gradbeništva prijavili 10 % manj vseh potreb, je očitno, da so se zaposlitveni potenciali gradbeništva pričeli zmanjševati ali vsaj stagnirati. Glede na to, da je ravno gradbeništvo dejavnost in zanj značilni poklici, področje za katerega se izda največ delovnih dovoljenja za tujce, je potrebno pretehtati kako glede teh dovoljenj ravnati v prihodnje.

Poklici iz skupin serviserjev in monterjev različnih strojev in naprav se ukvarjajo z nastavljanjem strojev (ključavničarji, orodjarji), popravili različnih mehanskih, električnih in elektronskih strojev v industriji, prometu in pri popravilih potrošnih izdelkov (na primer malih gospodinjskih aparatov). Povpraševanje po tej skupini je v letu 2000 doseglo 11.775 prijavljenih potreb po delavcih, kar pa je 7,2 % porast glede na leto poprej. Delo v teh poklicih je pogosto povezano z industrijsko proizvodnjo in tudi s storitveno dejavnostjo. Naraščanje povpraševanja po teh poklicih kaže, da je njihov prispevek nepogrešljiv za nemoteno delovanje vseh dejavnostih, kar jim zagotavlja široke zaposlitvene možnosti.

Tretja skupina, skupina proizvodnih poklicev za neindustrijski način dela (na primer steklopihalec, knjigovez, čevljar), zajema posamezne poklice v katerih tudi sicer ni množičnega zaposlovanja. Delo v teh poklicih zahteva poznavanje vseh faz procesa dela, poznavanje materialov, smisel za oblikovanje, natančnost in druge lastnosti, ki se jih pridobi z delovnimi izkušnjami. Predvsem zahteve za zaposlitev v teh poklicih so pogojevale, da so za sedmo glavno poklicno skupino delodajalci pri 53,0 % potreb zahtevali delovne izkušnje v povprečnem trajanju 2,4 let. Po vsej verjetnosti so razmere zaostrene tržne konkurence, opuščanje številnih obrti in drugi razlogi pogojevali, da se je povpraševanje po teh poklicih zmanjšalo na 6.947 potreb, kar je za 5,0 % manj glede na leto 1999.

Pri iskanju razlogov za upad povpraševanja po poklicih iz sedme glavne poklicne skupine in še posebej povpraševanja po podskupini proizvodnih poklicev ne moremo mimo dejstva, da je istočasno zelo naraslo povpraševanje po osmi glavni poklicni skupini “Upravljalci strojev in naprav, industrijski izdelovalci in sestavljalci”. V slednji skupini so prav tako razvrščeni proizvodni poklici, vendar za industrijski način dela. Zaradi pomanjkljivih podatkov, ki bi omogočali ločevanje med tema dvema skupinama poklicev prihaja do napak pri kodiranju, ki se običajno kažejo v preobsežnem kodiranju v sedmi glavni poklicni skupini. To anomalijo vseskozi popravljamo, zato ni izključeno, da se je med letoma 1999 in 2000 del potreb “prelil” iz sedme v osmo skupino. To pa se zagotovo ni zgodilo s poklici na področju gradbeništva, ki jih v osmi glavni poklicni skupini ni.

Že v šestem poglavju smo ugotovili, da so potrebe po delavcih s strani delodajalcev iz različnih sektorjev dejavnosti različne. Široke skupine sektorjev dejavnosti vsebujejo zelo raznolike dejavnosti, kar lahko zabriše razlike v povpraševanju. Za nazornejši prikaz razlik v povpraševanju smo izbrali povpraševanje delodajalcev iz enega področja dejavnosti iz storitvenega sektorja ter iz enega področja dejavnosti iz nekmetijskega sektorja oziroma iz predelovalnih dejavnosti. Tako smo izbrali dejavnost javne uprave in obrambe ter obveznega socialnega zavarovanja in dejavnost obdelave in predelave lesa. Slika 8 nazorno kaže, težišči potreb po delovni sili delodajalcev iz teh dveh dejavnosti. Delodajalci iz dejavnosti javne uprave in obrambe ter obveznega socialnega zavarovanja so potrebovali največ delavce za zaposlitev v najbolj zahtevnih poklicih strokovnjakov in tehnikov. Potrebovali so tudi dober delež poklicev iz skupine “Zakonodajalci, visoki vladni uradniki in menedžerji”, kamor so razvrščeni specifični poklici javne uprave (kot na primer državni sekretar in minister) Poudarek povpraševanja pri delodajalcih iz dejavnosti obdelave in predelave lesa je bil na poklicih iz spodnjega spektra zahtevnosti dela; 82,7 % celotnega povpraševanja se je nanašalo na poklice iz skupin “Poklici za neidustrijski način dela”, “Upravljalci strojev in naprav, industrijski izdelovalci in sestavljalci” ter “Poklici za preprosta dela”. V teh skupinah so razvrščeni poklici za proizvodna dela, ki so v največjem številu zaposleni ravno v predelovalnih dejavnostih.

Skokovit porast potreb za zaposlitev v poklicih iz osme glavne poklicne skupine je rezultat več dejavnikov. V prvi vrsti je to oživitev industrijske proizvodnje, ki se je odrazila v povečanih potrebah po delavcih za zaposlitev v proizvodnih poklicih. Razlogi so tudi v naraščajočih potrebah po poklicih voznikov različnih motornih vozil iz te glavne poklicne skupine. Del razlogov je morebiti tudi v korekcijah kodiranja poklicev, ki smo jih že omenili v predhodnem poglavju. Pri ocenjevanju obsega povpraševanja po poklicih iz osme poklicne skupine ne smemo pozabiti na visok delež potreb za določen čas, ki se lahko ponavljajo za eno in isto delovno mesto večkrat v teku leta.

Najobsežnejše je bilo povpraševanje po poklicih upravljalcev različnih strojev in naprav, med temi pa po upravljalcih orodnih strojev (1.245 potreb), po upravljalcih strojev za šivanje oblačil iz tekstilij, usnja in krzna (2.380 potreb) in sestavljalcih električne opreme (1.516 potreb). Precejšnji interes delodajalcev po poklicih za šivilje beležimo v osmi poklicni skupini; prijavljenih je bilo 2.167 potreb po poklicoma upravljalca strojev za šivanje oblačil iz tekstilij in upravljalca strojev za šivanje drugih izdelkov iz tekstilij. Beležimo ga tudi v sedmi glavni poklicni skupini, saj so delodajalci prijavili 1.252 potreb po poklicu šivilje (za neindustrijski način dela). Velik del potreb po poklicih za šivanje je podalov večje proizvodno podjetje, ki je zaradi reorganizacije prezaposlilo zaposlene, za kar so morali prijaviti potrebe po delavcih. Verjetno je v tem tudi razlog, da je bil delež ponujenih zaposlitev za določen čas, za poklice upravljalcev strojev za šivanje boljši od povprečja za poklice v osmi glavni poklicni skupini. Upravljalcem strojev za šivanje je bilo ponujenih 62,8 % zaposlitev za določen čas.

Pričakovati je bilo, da bo dober del potreb po poklicih iz skupine “Upravljalci strojev in naprav, industrijski izdelovalci in sestavljalci” prišel s strani delodajalcev v nekmetijskem sektorju, kjer so razvrščene vse predelovalne dejavnost. Večina poklicev iz te skupine namreč opravlja dela in naloge upravljanja, vodenja in nadziranja proizvodnih strojev in procesnih linij in je zato razumljivo, da je 33,8 % vseh potreb po teh poklicih prišlo iz nekmetijskega sektorja.

Vozniki vseh vrst prevoznih sredstev so že nekaj let zapored poklic po katerem delodajalci pogosto povprašujejo. Tako je bilo tudi v letu 2000, ko so prijavili 7.502 potrebi po teh poklicih. Vozniki cestnih vozil, še posebej vozniki tovornjakov, cistern in vlačilcev s 4.184 prijavljenimi potrebami, predstavljajo enega izmed perspektivnejših poklicev na slovenskem trgu delovne sile.

9. Poklici za preprosta dela

V deveti glavni poklicni skupini “Poklici za preprosta dela” so razvrščeni poklici za najmanj zahtevna dela, na primer poklici čistilk, poklici delavcev za preprosta dela, garderoberji, smetarji in podobni poklici. V strukturi zaposlenih je takšnih poklicev veliko, saj so dela, ki jih opravljajo delovno intenzivna. Iz tega razloga je tudi povpraševanje za zaposlitev v teh poklicih največje med vsemi glavnimi poklicnimi skupinami. Število potreb je veliko tudi zaradi deleža potreb za določen čas; med vsemi potrebami, prijavljenimi v letu 2000 po poklicih iz te skupine, je bilo kar 84,1 % potreb za določen čas. Povprečno trajanje zaposlitev za določen čas je bilo 3,8 meseca, kar pomeni, da bi lahko bile v enem letu prijavljene tri potrebe za eno delovno mesto.

Povpraševanje po deveti glavni poklicni skupini je edino med vsemi glavnimi poklicnimi skupinami, ki se je glede na leto 1999 zmanjšalo (za -1,1 %). Na zmanjšanje je vplivalo predvsem zmanjšanje povpraševanja po poklicni skupini z največjim povpraševanjem in sicer po skupinama delavcev za preprosta dela pri visokih gradnjah in pri nizkih gradnjah (skupaj 10.801 potreba). 8,0 % zmanjšanje, glede na leto 1999, povpraševanja po preprostih poklicih na področju gradbeništva je skladno s siceršnjim zmanjševanjem potreb po zaposlovanju na področju gradbeništva. Zmanjšalo se je tudi povpraševanje po poklicih delavcev za preprosta dela v kmetijstvu in gozdarstvu. Skoraj prepolovljeno (43,7 % manj potreb glede na leto 1999) povpraševanje po poklicni skupini “Delavci za druga preprosta dela”, po tej skupini je bilo v letu 2000 prijavljenih 2.576 potreb, je skoraj zagotovo posledica izboljševanja kvalitete kodiranja. Dokaj splošni poklici iz te poklicne skupine so se v začetnih fazah kodiranja poklicev v evidenci potreb po delavcih uporabljali za kodiranje nejasnih opisov poklicev, kar smo v letu 2000 večinoma odpravili.

Tako kot so se povečale potrebe za zaposlitev delavcev na storitvenem poklicnem področju na višjih ravneh zahtevnosti dela, tako se je povečalo povpraševanje po takšnih poklicih tudi na najnižji ravni zahtevnosti dela. Povečalo se je povpraševanje po poklicih za preprosta storitvena in komunalna dela; potreb po teh poklicih je bilo 7.523, med temi pa največ po poklicni skupini “Čistilci” po kateri je bilo 6.577 potreb, kar je 9,7 % več kot v letu 1999.

Delodajalci so v 7.812 potrebah povpraševali po poklicni skupini “Poklici za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih” in to je kar 37,9 % več kot v letu 1999. Porast povpraševanja po poklicih za različne vrste proizvodnega dela smo že zaznali v osmi glavni poklicni skupini. Naraščajoč interes za zaposlitev v teh poklicih pa ni povezan s posebej dobrimi zaposlitvenimi pogoji, ker je bila v 89,0 % potreb ponujena zaposlitev zgolj za določen čas. To pa ni preprečilo 79,0 % zaposlovanja na prostih delovnih mestih v poklicih za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih.

Priloga 1:   Najbolj iskani poklici ali poklicne skupine SKP, 2000