Kako probleme zaposlovanja rešujejo na Švedskem in Norveškem

Tako Slovenija kot tudi druge države se že nekaj let soočajo s problemi zaposlovanja zdravstvenih delavcev, saj primanjkuje tako zdravnikov kot medicinskih sester ter drugega zdravstvenega osebja. Prav zato je Zavod RS za zaposlovanje oz. EURES - omrežje javnih zavodov za zaposlovanje, s pomočjo katerega se uresničuje prost pretok delavcev - danes, 27. oktobra 2005, v Kliničnem centru v Ljubljani organiziral posvet s predstavitvijo dobrih praks pri zaposlovanju zdravstvenih delavcev na Švedskem in na Norveškem. Kako sta se ti dve državi spoprijeli z mednarodnim zaposlovanjem zdravstvenih delavcev, sta predstavila EURES svetovalca Leif Sturesson iz Švedske in Kristin Kvanvig iz Norveške.

Kot je poudaril švedski predstavnik, se je Švedska resneje soočila s pomanjkanjem zdravnikov v letu 2000. Tudi v prihodnjih desetih letih ocenjujejo, da jim bo primanjkovalo od 300 do 400 zdravnikov letno. Čeprav se je v zadnjih letih zanimanje za študij povečalo, pa neskladje med ponudbo in povpraševanjem še vedno obstaja. Študij zdravnika traja 5 let in pol, preden pa zdravnik dobi licenco, mora opraviti še obvezni staž. Ta traja od 18 do 21 mesecev. Kdor želi postati zdravnik specialist, se mora izobraževati še nadaljnjih 5 let. Za medicinske sestre traja izobraževanje na univerzitetni oz. visoki strokovni ravni 3 leta. Po besedah Leifa Sturessona Švedska zaposluje zdravstveno osebje predvsem iz Nemčije, sledi Italija, Danska, Španija, Grčija in Avstrija. Da se je ta projekt začel izvajati, je bilo nujno intenzivno sodelovanje EURES predstavnikov iz več držav, predvsem pa je potrebno dobro sodelovanje tudi z domačim okoljem, z delodajalci, ki morajo pravočasno posredovati svoje potrebe po delavcih. Zelo tesno je tudi sodelovanje med ambasadami, med pristojnimi ministrstvi, saj se navadno podpišejo sporazumi z državami, iz katere se bo delavce rekrutiralo.

Podobne izkušnje imajo tudi Norvežani. Po besedah Kristin Kvanvig se je posredovanje zdravstvenega osebja iz drugih držav začelo leta 1997, prvi tuji zdravniki pa so se v tej deželi množičneje zaposlili leto kasneje. Kdor želi postati zdravnik na Norveškem, mora študirati 6 let, poleg tega pa je še poldrugo leto stažiranja, za medicinsko sestro pa študij traja 3 leta. Dobra plača, varna služba, dobri pogoji za življenje z družino so brez dvoma razlogi, ki so pripomogli k uspešnemu rekrutiranju zdravstvenega osebja iz drugih držav. Od leta 1998 do 2003 se je na Norveškem zaposlilo 1.883 delavcev s področja zdravstva, od tega največ iz Nemčije. Po poklicih prevladujejo medicinske sestre, zdravniki, zdravniki specialisti, pa zobozdravniki in drugo zdravstveno osebje. Sedaj je na Norveškem 16 % zdravnikov tujcev. Kot je poudarila norveška predstavnica, celoten projekt financira država in sicer Ministrstvo za zdravje. Sicer pa je zavod za zaposlovanje, ki je imel v tem projektu zelo pomembno aktivno vlogo, dosegel izjemno pozitiven odziv tako med delodajalci kot med iskalci zaposlitve in si tako zelo pridobil na ugledu.